Pri 75-letni vdovi so iskali travo, našli rože

ZREČE – Marija Nemela živi v Zrečah, turistični občini pod obronki Pohorja. Dva moža sta umrla, otroci so se odselili, le najmlajši Zlatko je zadnje mesece stanoval v pritlični garsonjeri neposredno pod maminim dvosobnim stanovanjem v bloku na cesti pod Roglo. Marija je jehovova priča, »v tem sem našla tolažbo«, pravi, rada študira sveto knjigo. Pred odhodom na hrvaško morje na začetku meseca je imela zdravstvene težave, tri tedne je prebila v bolnišnici, po vrnitvi pa ima še družabne: »Pri 75 letih sem dvakrat vdova, pa nisem tablete vzela, zdaj pa me stisne. Zjutraj sem vzela, pa preden ste prišli,« prizna. Njena travma se je začela s telefonskim klicem, ki ga je dobila med dopustovanjem.

Skrivnostni policisti

V torek, 7. julija, ji je v Barbarigi zazvonil telefon, klic je prihajal iz Slovenije. Na drugi strani zveze je bil policist, ki jo je spraševala, kdaj se vrne domov: »Povedala sem, da ne vem, pa je glas na drugi strani rekel 'v redu'. Vprašala sem, za kaj gre, pa je odvrnil, da nič takega. Jaz sem se ustrašila, odložila telefon in začela študirati, kaj bi lahko bilo.« Najprej je pomislila na otroke: en sin je avtoprevoznik že deset let, »vsako minuto bi se mu lahko kaj naredilo«. Drugi sin je v tujini, hči v Celju – »kličem jo v službo, rečejo, da je ni«.

Tu Marija ploskne z rokami, na sicer mirnem obrazu se ji rodi preplašena grimasa: bila je prepričana, da je nekaj narobe: »Kličem jo domov, dvigne, me sliši in reče mama, kaj je s teboj narobe.« Sina v tujini je klicala štirikrat, pa se ni oglasil. »Pa me čez nekaj časa pokliče nazaj moj ljubi otrok, potem pa sem takoj klicala policijo – naj mi dajo vsaj namig, kaj je narobe: ali so mi vlomili? Se je kje kaj naredilo? Sem kaj pozabila ugasniti v stanovanju? 'Nič od tega, samo tukaj nekaj preverjam,' ji je odgovoril policist. Odločila se je, da se domov vrne isto noč.

Zapečateno stanovanje

Okoli 23. ure je Marija pripeljala pred blok, na vratih stanovanja jo je čakal nov šok: »Listek na vratih me je opozarjal, naj se ne dotikam ničesar in naj takoj pokličem policijo.« Vhod v njeno dvosobno stanovanje je bil zapečaten z dvema trakovoma čez stanovanje. Vmes, ko je poklicala na številko in čakala pred blokom, ji je švigalo v možganih: »Kaj se je notri zgodilo? Je bombo kdo vrgel noter? Na misel mi je prišlo, da nisem dobro zaklenila, pa so se tukaj zunaj tepli in so mi koga noter privlekli, pa imam mrtvega človeka v stanovanju …«

Ko sta končno prišla prva, uniformirana policista, sta pred stanovanje stopila »in stala kot soldata, nič govorila, pa sem rekla, ali gremo gor. O, ne, prideta še kriminalista iz Celja, me zavrneta.« Pa so se končno nabrali, našli so tudi priči, Mariji pa so povedali, da je osumljena gojenja konoplje: »Tedaj mi je pa bilo lažje, ker nisem več študirala, kaj je z mojim stanovanjem. Nisem vedela, naj jokam ali vriskam, razbremenjena sem bila.« Nato sta policista stopila na vogal bloka, kjer Marija goji čuda rož, »rože so meni k srcu zrastle, rada jih gledam, ko cvetijo, jih zalivam, rada se z njimi pogovarjam.« Nato pokličejo Marijo ter jo strogo vprašajo:

»Vohate tule kaj?«

»Voham nič, samo moje rožice, tu imam dve gredice …« naivno odvrne upokojenka.

»Ne vohate konoplje?« jo izrecno vprašajo.

»Ne. Tudi če bi bila konoplja, ne bi vedela, kako vonja, ker je nikoli nisem videla, razen na televiziji,« pojasni Marija.

Nato je šlo hitro, po pregledu stanovanja in pred odhodom v klet so jo še povprašali, ali hoče advokata: »Oni so bili stoprocentni, da imam to v kleti. In tam spet gor nalepke!« Ko so šli mimo sinove bivše najemniške garsonjere, »iz katere sem ga sama izselila pred meseci, pa pravim, naj grejo garsonjero pogledat. Policist odvrne, da so tukaj že bili!«

S celjske policijske uprave je višji policijski inšpektor Peter Pungartnik takole sporočil rezultat preiskave: »V konkretnem primeru ne bomo podali kazenske ovadbe, ker prepovedane droge nismo našli.«

»Marija, kaj ga lomite?«

Nemelova doslej v tričetrt stoletja bivanja na zemlji ni imela opraviti ne z milico ne s policijo. Ti so za njo začeli poizvedovati zaradi anonimne prijave: »V stanovanjskem bloku pod stanovanjem omenjene je bil močan vonj po prepovedani drogi, kar je bilo pri preverjanju potrjeno.« A vonj pač ni pripadal konoplji.

Med ljudmi pa se je razširilo, da Marija goji prav travo: »Mene je sram: ko grem ven, me ljudje sprašujejo. Najprej so povedali, da so me policaji iskali. Drugi dan me je znanka potihem poklicala: 'Kaj ste ga ušpičila, da ste imeli polno policajev tule dol pa kriminalistov, dva, tri avtomobile?'« Gre v trgovino, pa ji prodajalec pove, da so kriminalisti pri njem poizvedovali za njo. Vidi čudne poglede; tudi njene žlahtnike v Zrečah in Konjicah krajani sprašujejo, ali jim Marija da kaj za pokaditi. Eni so nesramno neposredni: »Pridejo in rečejo, Marija, 'maš kaj za...« ter z rokami pokažejo kajenje.

Zgodba bi bila zabavna, če Marija ne bi doživela tegob brez lastne krivde. Vsem želi povedati, da se ne peča z mamili, ne ona ne otroci. Ko je zalivala sinove rože v garsonjeri, je šlo res za rože, in ne prepovedan cvet; in kljub dejstvom, ki prikladno padajo v zgodbo o domnevnem gojenju mamil (en sin na Nizozemskem, drugi tovornjakar, mama zaliva rože, vonj se vonja okoli odprtega okna Zlatkove garsonjere), preseneča lahkotnost, s katero so se policisti podali v iskanje droge: anonimna prijava, policista povohata in nekaj zavohata, preiskovalni sodnik na podlagi tega določi hišno preiskavo: tresla se je gora, rodila se je Marijina brezpredmetna sramota. A Marija – kljub tegobam – ni jezna na nikogar, le svetu želi povedati, da je nedolžna, policija pa zdaj zbira obvestila glede neznanega prijavitelja, ki jim je na glavo nakopal eno bolj neposrečenih in neokusnih policijskih akcij daleč naokrog.