KOČEVJE – Čeprav čas neusmiljeno redči vrste kočevskih rudarjev, se ti, kolikor jih je še med živimi v mestu ob Rinži, že enajsto leto preštevajo v hiši gostitelja, Pokrajinskega muzeja Kočevje. Stiski rok, obujanje spominov, tudi klicanje po težkih, a vendarle urejenih časih, pri nekaterih hrepenenje. Dan rudarjev je ne glede na vse zanje praznik z veliko začetnico. Na obrazih starostnikov se v pozni jeseni življenja v nekaj minutah razbereta vsa žlahtnost in grenkoba knapovskega poslanstva. Tudi pri Metki Fink iz Željn. Zanjo, 3. marca je stopila v 102. leto in je kajpak najstarejša slovenska rudarka, je bil jamski kruh tanek, a slasten. Od leta 1947 pa do 1970, ko se je z ročno uro kot darilom ob odhodu upokojila, se je v rudniku lotevala vseh mogočih del. Tudi težkih, ki so na kožo pisana zgolj moškim. »Začela sem na dnevnem kopu, pri vitlu, potem neutrudno ločevala premog od zemlje ter prala in sušila pesek za stroje. Tudi pospravljala sem in pripravljala malice,« je razlagala Metka. Čeprav je bilo rudarsko delo težaško, je vselej rada šla v službo, saj so bili vsi prijazni, spoštljivi.
Rudarska malica
|
Premog so v Kočevju začeli izkopavati leta 1803. Še bolj se je razširilo izkopavanje po odprtju železniške proge Kočevje−Ljubljana leta 1893, takrat se je začela zlata doba. Leta 1957 si je v premogovniku rezalo kruh 810 delavcev, pet let pozneje pa je bil površinski kop že opuščen, vodstvo je iskalo rešitve za presežne delavce. Po 175 letih in 10 dneh obratovanja (v tem času so nakopali približno dva milijona ton rjavega premoga) je 28. februarja 1978 ob 11.40 po petminutnem zavijanju sirene 112-članski kolektiv zapustil rudnik. Na zaprtje rudnika ni vplivala politika, presodili so ekonomski kazalniki.
V ležišču četrtega sloja je ostalo še dva milijona ton premoga, pomešanega z glino, a je bil nekoliko radioaktiven in zato ni bil primeren. Na nekdanjem dnevnem kopu se je čez par let pojavilo jezero. Rudniški rovi so se pogreznili, kotanje so se združile. Na rudnik spominja samo še nekaj ohranjenih stavb separacije in propadajoča rudarska kolonija. Ter, seveda, nešteti spomini živih prič.