Preživljata se s tremi evri na dan

MIHOVICA – »Še v osnovno šolo sem hodila, ko smo na hiši menjali streho,« pravi 54-letna Marija Rangus, ko se na domačem dvorišču v Mihovici pri Šentjerneju zazre proti več kot 100 let stari hiši, ob kateri je imel nekoč njen ded žago, potem je njen oče ob njej naredil še manjšo delavnico. Bil je namreč kmet in tako je lahko tudi sam kaj popravil. A usoda je hotela, da sta pred dvema letoma na kmetiji ostali le Marija in 34-letna hči Sabina.

Koliko gorja se je v trenutku nabralo! »V dveh tednih smo imeli dve smrti, 12. januarja 2013 je umrl oče Ignac, bil je star 90 let, štiri leta je bil na postelji, proti koncu smo mu priskrbeli bolniško posteljo. Tri dni je ležal na njej, četrti dan pa umrl. Dva tedna pozneje je umrl še mož Roman, Sabinin očim. Niti 50 let še ni bil star, ko je moral umreti. Najprej je bil operiran na hrbtenici, tri leta je bil na bolniški, potem je zbolel. Dokler je bil Roman še živ, smo marsikaj postorili na hiši, nazadnje smo naredili kopalnico, saj je prej nismo imeli,« našteva Marija. A vse bi bilo nekako lažje, če bi bilo vsaj zdravje pri hiši, obe dekleti namreč bolehata, čeprav imata veliko volje do dela. Radi bi kaj premaknili, pa s skromnimi dohodki ne moreta. Na koncu meseca kljub varčevanju ne ostane nič. Sabina se vsak dan vozi v Novo mesto, v Šent, slovensko združenje za duševno zdravje, kjer preživi delavnik. »Izdelujemo rože pa pospravljamo, kuhamo. Dobim 60 evrov nagrade in seveda povrnjene stroške za hrano in prevoz. Rada grem tja, nikoli ne zamudim,« je zadovoljna Sabina, ki trpi za hudo astmo in še chronovo boleznijo, kronično črevesno boleznijo. Pa na živcih je zbolela, ko ji je bilo 20 let. »Zdaj čakam na dve preiskavi, ultrazvok trebuha in gastroskopijo,« nadaljuje. Izučila se je za šiviljo, a kaj, ko danes službe ne more dobiti. »Sabina ima status invalida, tak status, da zato nič ne dobi. Jaz bi že ministrici svoje povedala, pa Cerarju tudi! Kam so pripeljali našo državo! Kako lušno je bilo do leta 1990. Vsi smo imeli službe pa kaj zaslužili in lahko smo si tudi kaj kupili. Potem je šlo vse samo navzdol. To imamo od Slovenije! Roman je imel 30 let delovne dobe. In kam je šel ta denar, ki ga je vsa leta vplačeval? Tudi jaz sem delala 20 let, ko pa je šla Adria v stečaj, sem ostala doma,« je nadaljevala Marija, ki od socialne dobi 260 evrov na mesec, po plačilu položnic jima ostane vsega slabih 100 evrov za preživetje – trije evri na dan, da kupita najnujnejše, sol, olje, sladkor. Sabina gre tudi vsake dva meseca na Rdeči križ po paket.

Preživela dve nesreči

Marija je preživela dve prometni nesreči. Bilo je leta 1998 in leta 2000. Enkrat se je zgodilo zjutraj, ko je Sabino, takrat sedmošolko, pospremila v šolo, enkrat opoldne, ko sta se vračali iz trgovine. »S Sabino sva šli ob cesti do Šentjerneja in obakrat se je zgodilo na istem mestu. Prvič je voznik nekaj radio rihtal in me je spregledal. Mene je zbil, Sabina pa je na srečo obakrat hodila malo za menoj in jo odnesla s celo kožo. Drugič me je zbila voznica. Štirje smo bili vštric: trije avtomobili in jaz. Obakrat sem pristala v bolnišnici polomljena. Pa saj sem imela pravzaprav srečo v nesreči, lahko bi bilo še huje,« poudari Marija, ki jo je pred tremi leti še kap, dvakrat je bila zato v bolnišnici, lani pa je prebolela tudi raka na rodilih. Vse so ji pobrali ven, zdaj kakšnih težav nima več, potrebne pa so kontrole. A težave so zaradi kapi; izogibati se mora soncu, ima vrtoglavice … »V zadnjih dveh letih sva preživeli že vse, le še na britof me niso zapeljali,« se nasmehne sogovornica in začne naštevati preostale križe, ki so se zgrnili na njo in hčerko. »Okradli so naju, 300-kilogramskega prašiča sva imeli v zamrzovalni skrinji, pa je vse šlo. Tisto leto so nama ukradli tudi psa, tega, ki ga imava zdaj, so hoteli zastrupiti. Niso pa takrat odnesli zajcev in kokoši, tudi manjšega pujsa v svinjaku so pustili,« se je spomnila Marija. 
S Sabino imata ob hiši vrt, tako da zelenjavo pridelata sami, tudi kur in zajcev je kar precej. Pred leti so jima ukradli še 30 sadik paprike in paradižnika, pa 10 sadik kumar. Vse so populili, Rangusovi sta tatvine prijavili policiji, a sta dobili odgovor, naj povesta, če bosta kaj izvedeli, in nasvet, naj vrt ogradita. »Kaj naj pa naredijo tisti, ki jim kradejo z njiv? Naj njive ogradijo? Dobesedno se norca delajo iz ljudi,« se je hudovala 54-letnica. A kljub vsemu sta Marija in Sabina optimistični. »Ko bi bilo le zdravje,« zavzdihne Marija, »in toliko denarja, da bi obnovili streho. Saj ne potrebujeva nove opeke. Tudi stara bi bila dobra, pa remeljne bi bilo treba zamenjati, ker se streha že nevarno upogiba. Tudi medve bi pomagali po svojih močeh!«