Preživela udar strele, potem napisala knjigo

VELIKI NERAJEC – V osrčju Bele krajine, vzhodno od ceste iz Črnomlja proti Vinici, tri kilometre za Dragatušem leži Veliki Nerajec. Vrh vasi mimo hiše Vere Vardjan vodi pot v izvirno ohranjeno naravno območje reke Lahinje. Znotraj krajinskega parka še posebno izstopa mokrišče Nerajski lugi, ki ob visokih vodah daje vtis jezera. Med posebnostmi parka so trije geotermalni izviri v okolici vasi Šipek in Mali Nerajec (izvir Panjanovec, izvir Toplica, izvir pri Krnici) s temperaturo okoli 18 °C – raziskave so pokazale, da bi lahko bila njihova temperatura v globini tisoč metrov do 28 °C.

V informacijskem centru v Velikem Nerajcu, urejenem v stari hiši s črno kuhinjo, ob ponazoritvah parka ponudijo tudi vodenje po njem, izdelke domače obrti, med njimi gudalo – lončeni bas, ajdovo in koruzno moko, zmleto na mlinske kamne, za vstopnico pa použijete ajdovo potico s skuto.

Globlja razsežnost

Vera Vardjan, duša Društva za razvoj podeželja Krnica, turistična delavka in ustvarjalka izvirnih glinenih izdelkov, je lani 23. maja prav na poti v Nerajske luge, povsem blizu domače hiše, čudežno preživela udar strele. V dnevnik je zapisala: »Strela me je zadela približno ob 15.35 in sem ležala na tleh približno do 16.40.«

O preživetju po streli je napisala ter v samozaložbi objavila knjigo Med nebom in zemljo, ki jo je za zdaj mogoče dobiti le na njenem domačem naslovu Veliki Nerajec 18 a, 8343 Dragatuš. Iz Verinega prvenca smo, ne kot povzetek, zgolj kot pomenljive drobce, izluščili unikatno zgodbo.

Tisto jutro se je Vera navsezgodaj, ko je vas še spala, odpravila po kolovozni poti do prostora, kjer je kot običajno opravila meditacijske vaje ob sončnem vzhodu.

Nato je delala v ateljeju. Zgodaj popoldne se je odpravila na sprehod. Sijalo je sonce, le od Vinice se je kazalo oblačno nebo, zato se je vrnila po dežnik: »Ko sem prišla kakšnih sto metrov iz vasi, je zagrmelo. Rekla sem si, da ne bom šla daleč. Le do doline, torej še približno dvesto metrov, potem pa se vrnem domov. Psica je veselo tekala naokrog.«

Izjemnost Verinega opisa je v podajanju duhovne razsežnosti – povzeti je niti ne bomo poskušali, saj lahko celovito zaživi le v knjigi – fizičnih dogodkov.

Nezavestna v dežju in toči

Tedaj je močno počilo: »V mene je prišla neka sila. Silovito me je dvignilo v zrak, potem pa vrglo na tla, kjer sem obležala.«

Čutila je, ko ji je strela vstopila med očesoma in kot skozi mrežo po telesu do zemlje. Nastali temi je sledil duhovni poseg, med drugim zaznamovan s premikajočo se lebdečo zlato kroglo.

Ko se je zbudila, je imela desno roko skrčeno, v njej pa telefon: »Na ekranu je bilo z velikimi črkami napisano ime vaščanke Jane.«

Čeprav precej ožgan, je telefon deloval. Klicana Jana, ki je bila dotlej zunaj brez telefona, je prav tisti hip vstopila v svojo hišo in se odzvala Verinemu klicu. Z avtom je prišla ponjo, ki je po udaru strele brez zavesti ležala na tleh približno 75 minut. Spodnji del Verine trenirke je zgorel, zgornji je bil ožgan. Takšno jo je pral dež, vmes še ohladila toča. Kaj trenirka, ožgane je imela veliko kože in telesnega tkiva, zlasti od pasu navzdol.

V črnomaljskem zdravstvenem domu jo je skupaj z medicinskima sestrama oskrbela zdravnica Matejka Nemanič Kostelec, dr. med., nato so Vero z rešilcem in helikopterjem odpeljali v ljubljanski UKC. V helikopterju se je peljala prvič, med poletom jo je znova spremljala zlata krogla. Nad njo je lebdela tudi v UKC, ko se je zbudila po operaciji.

Opekline so ji debelo povili, v intenzivni negi je po cevkah dobila različne tekočine. Kljub neznosnim bolečinam, ki so se potegnile v mesece, še nadležna bakterija se je pritaknila in več operacij, je z vso jasnostjo zaznavala prijaznost osebja: »Njihova prijaznost prihaja iz duše. Zaslužni so za to, da sem lahko zdržala. Tudi zdravniki so se na viziti radi šalili, bili so prijazni, dostopni.«

Na noge in domov

Ko so jo dvignili na noge, ni zmogla niti koraka. Zdravnik je prav trmoglavo vztrajal, da s hojkico napravi prvega: »Hoditi morate, ker boste sicer obležali in ostali na vozičku.« Končno je prišel dan, ki ga je stežka čakala: »Po petih mesecih in šestih dneh bivanja v bolnišnici so me končno odpustili domov.«

Tja so ji patronažne sestre prihajale previjat boleče rane na obeh nogah, zadnjici in levi roki. Ko bi si morala sama začeti dajati injekcije, pa ni zmogla, se je iz Ljubljane, kjer živi, ponudil sin Marko: »Poleg tega mi je povijal noge in kuhal ves mesec.« Obiskovale in pomagale so ji še mama, sestra, sosede in prijateljice.

Na vrsto je prišlo okrevanje v rehabilitacijskem centru Soča, medtem pa še operacija na levem očesu. Očesna specialistka je Veri razložila: »Imeli ste sivo mreno, bila je nenavadno debela. S kolegi smo jo občudovali, ker takšne še nismo videli. Se vidi, da je bila od strele.«Vera se je dokončno vrnila domov 25. januarja letos.

Pa smo pri koncu, čeprav knjiga Vere Vardjan odstira še druge življenjske razsežnosti, ki spremljajo njeno ozdravljenje. Kogar zanimajo, jih bo že sam poiskal in presodil. Sklenimo z Verinim sporočilom: »Moje mnenje je, da moramo biti ponižni, spoštljivi, pošteni, pa bomo dobro prišli skozi življenje.«