Ponedeljek je bil še posebno slovesen v Domu starejših občanov Radenci (Dosor), saj je bil to dan, ko se je pred sto leti rodila najstarejša občanka te občine, Marija Menhart iz bližnjega Hrastja - Mote. Zaposleni v Dosorju, vodstvo občine Radenci, najbližji svojci in sostanovalci v domu so ji uprizorili enkratno slavje. Stoletnici, ki še danes izžareva vedrino in dobro voljo, ki je preživela dve svetovni vojni ter še tisto osamosvojitveno in živela kar v štirih državah, so zapeli članice in člani Pevskega zbora Dosor, ki ga tvorijo stanovalci in zaposleni v domu, vodi pa ga Simona Divjak. Zaplesali so ji otroci iz radenskega vrtca, nasmejali pa so jo člani dramske sekcije Dosorja. Tamkajšnji kuharji so poleg drugih dobrot spekli tudi enkratno torto, s katero se je sladkalo vsaj sto stanovalcev in drugih gostov.
Vojna vzela davek
»Rojena sem v Šratovcih 16. julija 1912! Pri hiši nas je bilo pet otrok. Imela sem dva brata in dve sestri. Vzgoja je bila stroga, vendar smo jo z veseljem sprejeli. Na kmetiji smo imeli tri krave, dva prašiča, kokoši in psa. Dela je bilo za vse dovolj,« je poudarila slavljenka. Ob izbruhu prve svetovne vojne je moral njen oče kot vojak na rusko fronto. Otroci so hodili v šolo v Gornjo Radgono približno štiri kilometre daleč. Tudi pozimi, ko je bilo mnogo več snega kot danes. Gazili so do kolen. A v šolo je Marija zelo rada hodila, njene ocene so bile vedno najboljše. V nižjih razredih so bile to enke, nato petke. Končala je 6. razred osnovne šole, nato pa do poroke ostala doma.
Izbruhnila je druga svetovna vojna. Z mislijo, da jih ne čaka nič dobrega, je oče razdelil denar med vse člane družine, če bi morali od doma. Nemci so prikorakali iz radgonske strani, preskakovali plotove in preiskovali hiše. Vojna ni prizanesla niti njeni družini. Najmlajši brat Rudi je bil mobiliziran v nemško vojsko. Moral je na rusko fronto, tam je bil ranjen, v bolnišnici v Vroclavu na Poljskem je umrl. »Februarja 1942 sem se poročila z Romanom Menhartom, ki je bil pred tem v Kraljevini sedem let v mornarici kot bolničar. S pomočjo staršev sva kupila kmetijo v Hrastju - Moti. Rodila sta se nama sin in hčerka. Leta 1943 so Nemci iz Bosne pripeljali otroke, ki so tam ostali brez staršev. Tudi mi smo vzeli Milana, ki je tako postal naš tretji otrok. Klical me je mama, moža pa hatek. Leto po končani vojni se je vrnil v Bosno, tam doštudiral in postal profesor fizike in matematike. Večkrat nas je hvaležno obiskal in še zdaj, ko je že sam v pokoju, mi ob novem letu redno piše.«
V Nemčijo in nazaj
Njen mož je umrl februarja 1989. »Tako sem ostala sama na kmetiji s sinom in njegovo bolno ženo. Sin ima dve hčerki in sina. Vsi trije živijo v Ljubljani s svojimi družinami. Najmlajša Romana je rojena na sinov 35. rojstni dan, zato nosi dedkovo in očetovo ime. V našem domu je vpisana kot moja skrbnica. Hčerka je pri 18 letih odšla v Nemčijo, se tam zaposlila, poročila in si ustvarila družino. Ima tudi dve hčerki in sina. Tako imam šest vnukov in štiri pravnuke. Za svojim možem Romanom, ki je bil zelo dober človek, sem dolgo žalovala, zato me je hčerka leta 2003 povabila k sebi v Nemčijo. Tam sem imela mirno in lepo življenje. Žal pa je hčerka zbolela in ni mogla več dobro skrbeti zame, zato smo se odločili, da grem nazaj v Slovenijo. Zdaj sem doma v Domu za starejše občane v Radencih, kjer sem z oskrbo izjemno zadovoljna, saj so vsi zaposleni zelo prijazni. Za moja leta mi tudi zdravje še kar dobro služi,« je še pristavila stoletna Marija.