Peter Pirnat se nima za graščaka. Grad Tuštanj je v njegove roke prišel leta 1990, ko mu je umrl oče. Brat je prevzel kmetijo, Peter pa grad, ki je bil tedaj v precej slabem stanju, še posebno grajske arkade so bile močno dotrajane. A Peter se je lotil dela in grad Tuštanj je zdaj skoraj takšen, kakršnega si želi. »Po 15, 20 letih se že lahko nekaj pozna,« skromno pravi.
Zadnjih 14 let v gradu skupaj z občino Moravče organizirajo poroke – na leto jih je okoli 40. Civilni del je v obnovljeni dvorani, v kateri so izpod ometov rešili stare poslikave, cerkveni pa v čudovito poslikani kapelici, ki stoji pred vhodom v grad. Za kakšno manjšo poroko lahko pogostitev pripravijo tudi v gradu. Ob koncu tedna je odprt za javnost, med tednom pa prirejajo vodene oglede za šole in organizirane skupine. V grajskem atriju zdaj že 20. leto potekajo različne prireditve in koncerti, tako da dela ne zmanjka, pravi Pirnat.
Slovenski grad
Grad Tuštanj je v slovenske roke prišel s Petrovim pradedom. Luka Pirnat je bil kmečki fant iz Krtine, pravi njegov pravnuk, nakar je začel delati na gradu kot vrtnar. Tedaj ga je spoznala zadnja grofica Maksimiljana Scarija (tudi Škarja) in se nesmrtno zaljubila v 18 let mlajšega moškega. V tistih časih so morali kmečki fantje služiti vojaški rok, a Maksimiljana ga je na vsak način hotela dobiti nazaj. Ker pa je veljalo, da je lastnik kmetije prost vojaščine, je prepričala njegovega strica, da mu je za dve leti zapisal kmetijo, in Luka se je lahko vrnil iz vojske.
Ko se je Luka Pirnat leta 1854 poročil z Maksimiljano, je bil grad tik pred propadom in v dolgovih, saj je bil Maksimiljanin oče Jožef strastni kvartopirec in je tako zaigral veliko premoženja. Luka pa je kot kmečki fant vedel, da lahko nekaj ustvariš le z lastnim delom. S svojo iznajdljivostjo je grad postavil na noge, leta 1866 je postal prvi župan nove moravške občine, dal je narediti veliko cest in mostov. V gradu še danes hranijo ogromno papirjev iz časa ustanovitve občine Moravče. »Pred nekaj leti smo za SAZU (Slovenska akademija znanosti in umetnosti) izdali kroniko in našli pisma, ki sta si jih pošiljala Maksimiljana in Luka,« pove Peter.
Otrok nista imela. Po njeni smrti leta 1873 je posestvo podedoval Luka in tako je grad Tuštanj prišel v domače slovenske roke. Novi graščak se je poročil s sosedo Ano Resnik, z njo je imel šest otrok.
 |
| Pred gradom stoji 350 let stara platana. Foto: Marko Feist |
Petsto let brez črva
Grad Tuštanj je edini od petih gradov na Moravškem, ki je stalno naseljen in ni trpel posledic požiganja, rušenja ali nacionalizacije po drugi svetovni vojni. V njem je ostal ves inventar. Verjetno je k temu prispevalo tudi to, da sta med vojno v partizanih padla dva Pirnatova. Leta 1948 je nova država sicer nacionalizirala velik del posesti – Pirnatovim je ostalo samo deset hektarjev zemlje –, toda grad je ostal v lasti rodbine. Bili so trmasti in so znali ceniti svoj grad, tako da niso nikoli pustili, da bi propadel, kar se je zgodilo številnim drugim po Sloveniji.
Po 1990 je začel Peter Pirnat načrtovati večja obnovitvena dela. Prijavil se je tudi na državne razpise, da je pridobil vsaj nekaj sredstev za obnovo, sicer pa je veliko denarja šlo iz družinskega žepa. Leta 1994 mu je na pomoč pri obnovi poročne dvorane priskočila tudi moravška občina in si v zameno zagotovila 20 let brezplačnega najema dvorane. Grad ima trdne temelje – in strope. »Ko je pred leti s stropa odpadla trstika, se je pokazal lesen renesančni strop. Star je 500 let, pa nima nobenega črva ...« doda Pirnat.
Centralna na biomaso
Grad je bil v prvotni obliki zgrajen 1490, a je bil precej drugačen od sedanjega. Kapela poleg njega je zrasla okoli 1670, ko se je tedanji lastnik Franc Bernard, grof Lichtenberg, lotil popolne prezidave: v taki obliki se je ohranil do danes – in takega je opisal tudi sloviti polihistor Janez Vajkard Valvasor, ki ni pozabil omeniti vrta, »ki ga ni daleč naokoli na Kranjskem«. Kapelo je leta 1728 poslikal znani freskant Franc Jelovšek, ko je bil še na začetku svoje umetniške poti. Nekoč je imela dva zvonova nad vhodom v grad, a so ju med prvo svetovno vojno zaplenili – za izdelavo topov. Leta 2000 so ob menjavi ostrešja postavili nov zvonik in v nedeljo, 13. julija 2003, je nova zvonova, ulita v Žalcu, posvetil ljubljanski nadškof Franc Rode.
Pirnatovi |
V sprejemni sobani graščak Peter sede za klavikord iz leta 1805 in zaigra nekaj not. A to ni nič posebnega, saj je poleg študija strojništva dokončal tudi glasbeno akademijo in kot tenorist poje v Slovenskem komornem zboru Slovenske filharmonije.
»Za nas je življenje v gradu nekaj povsem običajnega,« pravi Peter, ki tam živi že od rojstva, le vmes se je za nekaj časa preselil v sosednjo hišo, ko so na gradu potekala večja obnovitvena dela. Seveda so stanovanjske prostore malce modernizirali in uredili centralno kurjavo na biomaso. »Poleti pa ne rabiš nobene klime,« se z nasmehom ozre na debele grajske stene.
