BIZOVIK – Naslednjo soboto bo minilo natanko sto let, odkar je na ta svet privekal Bizovičan Anton Lampič. Rodil se je v zares veliki družini Lampičevih, po domače Blekarjevih, v kateri je bilo poleg njega še petnajst sester in bratov. Oče Jakob je imel šest otrok s prvo ženo, deset pa z drugo, ta je tudi Antonova mama. »Oče je imel šestnajst otrok, pa sploh ni bil pismen.« Poleg Antona sta živa samo še brat Filip, ki živi v Ameriki, in sestra Nada. Častitljivi stoletnik se zdaj lahko pohvali s štirimi otroki, šestimi vnuki in petimi pravnuki.
Težko, a veselo odraščanje
Stoletnico je Anton dočakal tudi zaradi skromnega in aktivnega življenja. Eden izmed prvih dogodkov, ki se jih spomni, je izguba sluha na desno uho: »En fant me je s fužinskega mostu porinil v vodo, da sem padel na uho in mi je počil bobnič. Mama me je peljala k zdravniku, ta pa je rekel, da nikoli več ne bom slišal nanj.« Vseeno se z veseljem spominja mladih let, ko je najprej končal osnovno šolo v Hrušici, nato pa se v Ljubljani izučil za ključavničarja.
Vojsko v kraljevini Jugoslaviji je služil v Slavonskem Brodu, kjer je bil 18 mesecev navaden soldat. »To je bilo za časa kralja Aleksandra, ki nas je enkrat celo prišel obiskat v vojašnico. Kralj je prišel na vadbišče in vsakemu izmed nas stisnil roko. Bil je prijazen, tak preprost možakar. Pozneje sem ga še enkrat videl v Ljubljani, ko se je s čolnom peljal po Ljubljanici od Fužin do Vevč.« Po prihodu iz vojske se je zaposlil pri znanem ključavničarskem mojstru Urbančiču v Kolodvorski ulici, nato pa je na pragu druge svetovne vojne, ko si je z lastnimi rokami že sezidal hišo ob Litijski cesti – tam živi še danes skupaj s sinom Tonetom, z njegovo ženo Mileno in njunim sinom Gregorjem –, spoznal ženo Ivanko iz sosednjih Dobrunj. »Nobene druge ženske v življenju nisem imel. Ta je bila edina. Spoznala sva se prek njenega brata, s katerim sva skupaj hodila v službo. Potem sem jo v vas hodil snubit. Dve leti sem hodil k njej, preden se me je usmilila. Poročila sva se v cerkvi v Sostrem.«
Druga svetovna vojna mu ni prinesla nič dobrega, saj so mu po njej ubili dva brata, za šest let zaprli sestro, eden izmed bratov pa je pobegnil v Ameriko in se prvič vrnil šele po osamosvojitvi. »Med vojno so bili v vasi ta beli pa partizani in je bil cel hudič. Nisi vedel, kako in kaj. Eni so tako govorili, drugi drugače. Vsak je imel svoj prav ...«
Aktivno življenje
V petdesetih letih prejšnjega stoletja se je odločil, da bo kar v domači kleti odprl ključavničarsko obrt in glas o dobrem mojstru se je kmalu razširil naokoli. Po upokojitvi jo je prepustil sinu Tonetu. Vseskozi se je rad ukvarjal s športom. Bil je član lokalnega balinarskega društva in Kolesarskega kluba Ljubljanica, s katerim je tekmoval na številnih dirkah, najraje pa je hodil v slovenske gore. Dvakrat je prehodil slovensko planinsko transverzalo od Maribora do Ankarana, vsaj enkrat na leto se je povzpel tudi na Triglav. Nazadnje je po triglavskih strminah, ki jih je imel zelo rad, lazil, ko je bil star 90 let. Zdaj ga noge ne držijo več tako kot včasih, zato vršace Kamniških planin opazuje samo še s svojega okna. »Na morje nisem dostikrat hodil. Bolj so mi všeč hribi. Poleti sem vedno raje kot na morje hodil v hribe. Ni tisti nor, ki gre gor, ampak tisti, ki ne gre. Največ sem hodil z enim prijateljem ali dvema iz Bizovika. Žena je z mano hodila, ko je bila še mlajša in je lahko. Iz Bizovika do kolodvora sem šel peš, nato pa z vlakom do hribov. Takrat še nisem imel niti kolesa.«
Še pred dvema letoma je sam vozil avto
»Ampak na črno. V Mengeš sem šel na hčerin grob ali sem se pa zapeljal tukaj v Polje. Potem sta mi sin in vnuk dala stisnit avto, da je ostala samo pločevina,« pripoveduje stoletnik. Njegov sin Tone pa pojasni: »Še zdaj je jezen name zaradi tega.« Anton pravi, da bi se še zdaj vozil v cerkev z avtomobilom, če bi ga imel. Vsako nedeljo, če le lahko, namreč obišče mašo v cerkvi v Štepanji vasi. »S fajmoštrom sva kolega. Tja grem predvsem zaradi družbe. Nazaj grede grem pa v bife na planinski čaj z dodatkom.« Včasih pač še vedno popije šilce žganja ali kozarec vina, ne brani pa se niti vrčka piva. Ob dobri kapljici in veselih sorodnikih bo v soboto v znani gostilni Pri kovaču v Sostrem tudi praznoval častitljivi jubilej. »V glavnem bodo tam otroci, vnuki in pravnuki, ne vem pa, ali bo uspelo priti tudi moji poročni priči, ki je tudi še živa.«
Stoletnikov vsakdan
Anton Lampič sicer ne more skakati naokoli kot nekdaj, kljub temu pa se ob lepem vremenu še vedno poda na sprehod po bližnji okolici, gre k maši ali pa opazuje gore. Dolge dneve si krajša z branjem časopisov. Najraje lista Slovenske novice in Delo, na katero je naročen že od začetka izhajanja. »Pa cesto gledam skozi okno, avtomobile, in se čudim. Včasih ni bilo niti enega avtomobila tukaj mimo. Zdaj pa gre mimo vsako minuto. Sploh odkar so zgradili obvoznico. Smo mislili, da bo manj prometa zaradi nje, pa ga je dvakrat toliko.«
