Šentjernej – V nedeljo popoldne se je Milanu Gorniku iz Dolenje Stare vasi, ki spada v župnijo Šentjernej, izpolnila dolgoletna želja in zaobljuba. Na sam god sv. Frančiška je generalni vikar novomeške škofije prelat
Župnik Anton Trpin je čestital Milanu Gorniku, da je kljub poman jkanju denarja in ob številnih drugih težavah zmogel zgraditi tako lepo kapelo, že 181. po vrsti, kolikor jih je v šentjernejski fari. Poudaril je, da je gradnja sleherne običajno izraz neke zaobljube, pogojene iz notranje stiske in težkih življenjskih preizkušenj, teh je bil Milan Gornik deležen v izobilju. Na koncu je vsem zaželel, naj ta kapela sredi vasi, še posebno v Marijinih mesecih ob branju šmarnic in molitvi rožnega venca oktobra, postane središče sožitja vseh ljudi dobre volje.
Kapela je v primerjavi z drugimi dokaj velika in dvodelna; spredaj je zastekljen oltar s kipom sv. Frančiška Asiškega, zadaj pa v zastekljenem prostoru stoji dragocen kip sv. Marije Matere božje iz francoske Velike kartuzije (La Grande Chartreuse), ki so ga pleterski menihi podarili Milanu Gorniku in sovaščanom, majhen zvon pa je podaril župnik Trpin. Zanimivo je, da je bil Milan Gornik sam načrtovalec in graditelj kapele sv. Frančiška.
Milanova zaobljuba pred leti, da bo zgradil kapelico, če bo preživel mučenje v Rusiji in Ukrajini, se je na god sv. Frančiška uresničila, sam pa je bil zelo ponosen, da je prek Državnega tajništva Svetega sedeža od papeža Frančiška, od nuncija v Sloveniji Juliusza Janosza in od novomeškega škofa Glavana in ljubljanskega nadškofa Zoreta prejel duhovno podporo in apostolski blagoslov.
Bizarna Milanova pota Gornikovo godbo smo v Novicah objavili novembra lani. Po njegovi pripovedi ga je službena pot pred dolgimi leti popeljala v Ukrajino, kjer se je znašel v »hudi mafijski združbi«, zato je hotel prekiniti stike z njo, kar ni šlo zlahka. Obrnil se je na SBU (ukrajinsko notranjeobveščevalno službo) in tam spoznal podpolkovnico Antonijo Kohan Aleksejevo, ki mu je prisluhnila. Po spletu okoliščin se je z njo in z Raiso Palejevno, tamkajšnjo načelnico, spoprijateljil, kar mu je pozneje še kako prav prišlo. »Ljudje iz mafijske združbe so poskrbeli, da me je policija večkrat ustavila in ustrahovala s pištolami, nazadnje pa so mi pod obtožbo, da sem vohun, zaplenili avto in pobrali dokumente,« se je spominjal Gornik. Nazadnje se je komaj rešil in ves razcapan prišel do bližnjega letališča. Tam je namenoma povzročil incident, da so ga aretirali in odpeljali v zapor. Niti tam se nevarnosti ni mogel izogniti, saj je, kot pravi, za rešetkami skoraj umrl. Trideset dni so ga mučili z različnimi živčnimi strupi, ga omamljali, pretepali, brcali v glavo … On pa je molil in zaupal v rešitev. Takrat se je zaobljubil, da bo, če preživi in se vrne domov, postavil kapelico. Hrano je le redko videl, voda in ščepec soli sta bila enodnevni obrok. Očitno pa je imel angela varuha, saj so ga po 60 dneh izpustili in ga izgnali iz države. A tja se je še vrnil in si tam tudi našel ženo. |