Danes 36-letna Mojca (pravo ime je znano uredništvu) je že drugi božični večer zapored preživljala v solzah. Mamica fantov, starih trinajst, šest in pet let, dneve in noči zadnji mesec preživlja v celjskem materinskem domu. Sama. Brez svojih sončkov, ki si jih tako zelo želi objeti. In brez lepo okrašene smrečice, kakršne so se nekoč neizmerno veselili in pod njo postavljali darila. »Uf, koliko je bilo veselja in kako so jim oči žarele, ko so bile škatle pod smrečico večje od njih samih. Ovojni papir so kar z zobmi trgali z njih, da so čim prej prišli do vsebine,« se spominja mamica. Spomini na tiste dni ji na usta narišejo rahel nasmeh. A se hip zatem zresni. »No, s starejšim sinom, ki ga imam s prvim partnerjem in je v rejništvu pri moji mami, se bova vendarle videla. A saj veste, kako je. Je v najstniških letih in se ne pusti več crkljati,« pove. A mlajša dva jo še zelo pogrešata, ona pa njiju. »Najmlajši me je pred dobrim mesecem, ko smo se nazadnje videli, vprašal: 'Mami, a jutri spet prideš? Jaz bi rad šel kar s teboj,'« povzame njegove besede, ki ji nenehno odzvanjajo v ušesih. V oči pa izvabijo solze.
Zadnji partner ji je zdrobil koleno
Ko vrtam vanjo, kaj se je pravzaprav zgodilo v njenem življenju, da je pristala v materinskem domu, daleč od doma, niti sama ne ve, kje začeti. Pravi, da se je v njenem življenju nabralo toliko gorja, da bi lahko o tem napisala roman. Mogoče bi s tem pomagala še kakšni drugi mamici, ženski, ki molče trpi in prenaša nasilje, udarce in ponižanja, da se opogumi in gre. Na svoje. In poskusi zaživeti znova. Mojca je to poskušala kar trikrat, a se je vsakič zalomilo. Prizna, da je delno kriva sama. Življenje ji je na pot postavljalo partnerje, ki jih je sprejemala z odprtimi rokami, a z njimi doslej ni imela sreče, pa naj je po njej še tako hrepenela.
Prvi, s katerim ima sina, jo je pretepal. Zdržala je tri leta, potem je odšla. Drugi, s katerim ima druga dva fantka, je z njima ter starši vred pobegnil in se skril nekje v Avstriji. Kar pet mesecev sploh ni vedela, kje so, sosedje so znali povedati le, da so se odselili. Kam, ni vedel nihče. Tega niso vedeli, tako so ji vsaj zatrjevali, niti na centru za socialno delo. Srce in dušo pa ji je dokončno zlomil zadnji, tretji partner, ki jo je med pretepom hudo telesno poškodoval. »Zdrobil mi je koleno. Imela sem kar veliko operacij, a noga ne bo nikoli več takšna, kot je bila. Posledice bodo trajne, saj imam del okoli kolena mrtev. Najbolj pa se bojim, da bom zaradi tega težko našla primerno službo. Pa si najbolj od vsega želim delati, da bi se lahko končno spet postavila na lastne noge,« pripoveduje in nam pokaže nogo. Zaradi vsega hudega se ji žalost še kako pozna tudi na obrazu.
»Zadnji partner je bil tako ljubosumen, da nisem smela nikamor. Priznam, vse je šlo prehitro, nisem ga imela časa niti dobro spoznati. Marca sva zaživela skupaj, junija me je tako pretepel, da sem pristala v bolnišnici. Alkohol, droge, nasilje, tega nisem mogla več prenašati. Center za socialno delo mi ravno zaradi tega tudi ni dodelil mlajših sinov, temveč je skrbništvo zanju dobil oče, ki pa mi je že pred tem zabrusil, da mi otrok nikoli ne bo dovolil imeti,« pripoveduje. Medtem ko je še bila na zdravljenju v bolnišnici, se je z otroki in starši vred skril v Avstriji. Da so tam, je izvedela po naključju. Zaradi šoka, ki ga je doživela, je pristala na psihiatriji mariborske bolnišnice, kjer so ji zelo pomagali. Čez čas se je ravenski center le povezal z avstrijskim in uredili so vsaj stike. »Tako sem oba fanta videla vsaj vsako nedeljo. A to ni trajalo dolgo, saj se oče ne meni ne socialnim delavkam ni oglašal na telefon. Mislili so si, da jim nihče nič ne more, ker so v tuji državi, in stikov je bilo vedno manj,« pripoveduje mamica, ki ji po licih spet stečejo solze. »Saj bi sama šla večkrat do njih, pa nimam denarja. Da bi jih vsaj videla in objela. Saj razumem, da če delajo, med tednom ni časa, a ob vikendih bi čas za to morali najti. In lahko bi mi jih sami pripeljali,« pravi Mojca in doda, da se zato praznikov niti najmanj ne veseli. Pa je bilo takrat, ko je bila še sama otrok, vse drugače.
Prizna tudi, da bi se brez strokovne pomoči težko izvila iz najhujšega. »Tu, v celjskem materinskem domu, so mi vlile voljo za naprej. Če bi našla kakšno primerno službo, bi kar ostala v Celju. Morda bi bilo dobro, da bi zamenjala okolje in zaživela na novo. Če bi delala in spet našla lastno stanovanje, bi lahko upala, da bi mi sina kdaj vrnili. To je tudi moja največja želja, ki pa se je na da postaviti pod smrečico. Le v mislih jo imam in vse bom naredila, da bi dosegla ta cilj,« nam zaupa in se zazre v nekaj okraskov, ki jih je izdelala sama.
