SEVNICA – Ni vseeno, kako se nareže domača salama. Tega se dobro zaveda tudi Bojan Novšak iz Sevnice. Še danes je daleč naokoli znan po tem, da je njegova salama dobra in okusna, v zadnjih treh letih pa skrbi, da jih vestno nareže na milimeter debele rezine. Bojan izdeluje unikatne lesene salamoreznice, ki jim na svetu ni para. »Prvič sem jo predstavil leta 2013, ko sem bil na državnem prvenstvu salamarjev. Vsi so jo rezali z nožem, jaz pa s svojo pridobitvijo,« se pohvali Novšak, ki je s svojim izdelkom postal pravi hit. Pa tega ne bi bilo, če mu ne bi prijatelj iz Zabukovja nad Sevnico prinesel salamoreznice, ki so jo predniki uporabljali pred 200 leti. Narejena je bila iz akacijevega lesa, našli pa so jo med prekrivanjem strehe. »Pogledal sem jo in naredil načrt,« opiše, kako se je lotil proizvodnje. Sprva je šlo za manjše serije, potem vse večje. Svoj patent je tudi zaščitil pri evropskem uradu za intelektualno lastnino. Dva tisočaka je odštel. Ko je začel, je bil edini izdelovalec v Sloveniji, danes pa je vsaj še 100 takih, ki služijo s tem. Bojan je bil sprva malce jezen, ko so se ga lotili kopirati, danes pa si tega ne žene več k srcu. »Vem, da delamo dobro,« pove in prizna, da je naokoli prek svojega odvetnika poslal nekaj prijaznih obvestil nelojalni konkurenci. Bolj kot to ga osrečuje delo v delavnici, za katero mu je odstopil prostor sorodnik iz Boštanja.
Salame in les »Oče Anton mi je vsadil ljubezen do lesa,« razkrije, od kod navdušenje nad oblikovanjem lesa. Ohranil pa je tudi družinsko tradicijo izdelave salam. »V Sevnici je taka navada, da skoraj vsaka hiša dela svojo salamo. Potem pa se merimo med sabo,« še izvemo pred odhodom od Novšaka, ki verjame, da bodo njegovi prijatelji nadaljevali njegovo tradicijo. Otrok, hči je specialna pedagoginja, sin pa kemik, oblikovanje lesa ne mika. |
Les doma, po jeklo na tuje
Pri izdelavi uporablja tri vrste lesa – parjeno hruško, slivo in češnjo. Koščičarji so pravi, ker les ne vsebuje tanina, rastlinske polifenolne spojine grenkega okusa, ki veže in obarja. »Parjena hruška je krasen les, v slivi najdemo široko paleto barv,« spoštljivo govori o surovini, ki tako pogosto najde pot v Italijo in Avstrijo, namesto da bi jo oblikovali in bogato prodajali sami. »Kar hudo mi je, ker ne znamo porabiti tega lesa,« prizna Bojan, ki svojo surovino nabira kar po domačem okolju. V prihodnjih tednih bo naredil posebno serijo iz oljke. Ko dobi les, mu ga na žagi narežejo, potem pa »našpalijo«, kot pravi, da počiva od dva do tri mesece. Potem je goden za obdelavo. Poleg lesa ne gre brez pravega jekla, ki zareže v suhomesnate dobrote. Pravega proizvajalca je našel v Nemčiji. To je tako jeklo, kot ga uporabljajo za skalpele, predvsem pa je primeren za živilsko industrijo. Salamoreznica tehta približno 2,5 kilograma. Preden jo pošlje v svet, jo premaže z deviškim oljčnim oljem. »Ni je treba pomivati, proč z vodo. Po uporabi jo le obrišite s suho krpo,« svetuje vsem uporabnikom. Letos je šel še korak naprej. Razvil je poseben nastavek, ki omogoča tudi rezanje svinjskega želodca in delikatesnega pršuta. Ena od navdušenih uporabnic pa mu je javila, da z njo nareže tudi domače rezance. Salamoreznice kupujejo po navadi podjetja za poslovna darila, pogosto jo dobijo tudi abrahamovci, velikokrat pa jo s sabo na tuje vzamejo zdomci. »Zadnje čase se pogosto oglasijo Slovenci, ki bivajo na tujem. Ko dobijo tako salamoreznico, jih to spominja na dom,« pravi Bojan, ki se mu neredko zgodi, da ga v petek pokličejo, da bi v soboto potrebovali darilo za abrahama. »Saj jih imam vedno nekaj na zalogi, ponoči pripravim le ploščico s posvetilom, zjutraj pa stranka darilo prevzame,« Bojana nič ne preseneti. Pri tem poudari, da je vsaka, ki jo naredi, zgodba zase, unikatna. Prav zaradi ploščice, ki jo pobarva in nanjo napiše posebno posvetilo. V povprečju ena salamoreznica stane okoli 120 evrov.
V Rusiji in Sevnici Novšak ima 55 let, šolal se je v Ljubljani na oblikovalski šoli, 23 let je delal v Stillesu, kjer sta danes še dva programa, ki si ju je sam zamislil kot oblikovalec. Pred 13 leti je šel na svoje. Ko je še sodeloval s Stillesom, so delali precej tudi po svetu – opremili so hotel Cosmos v Rusiji, kjer so delali tudi za srbska poslovneža, brata Karić. V domači Sevnici pa je skupaj z Jožetom Levstikom prispeval tudi idejno zasnovo notranje opreme grajske vinoteke. |
Peter in Melanija
Bojan je velik športni navdušenec. Še danes pomaga v malonogometnem klubu Potočje projektiranje Sevnica, kjer je bil včasih tudi direktor. Rad ima tudi skoke, obožuje Petra Prevca. »Ko je lani postavil svetovni rekord, sem si rekel, prijatelj, naredil ti bom salamoreznico,« se Bojan rad spomni Vikersunda, kjer je Prevc pristal pri četrt kilometra. Bojanov prijatelj Marko Kotar je s svojim podjetjem Optimo poslovni partner Prevčevih. Beseda je dala besedo, poleti so se srečali v prodajnem salonu, Novšak pa je Prevcu izročil salamoreznico, liter frankinje in domačo salamo. »Vino ga ni zanimalo, salamoreznice pa je bil vesel,« je ponosen Novšak, ki je Petru obljubil, da mu bo za vsak rekord naredil novo – a vsakič iz drugega lesa. Smo ga pobarali, ali je že naredil salamoreznico za svojo znano sokrajanko Melanijo Knavs Trump. »Žal poznam le njene starše, ki so dobri ljudje,« Bojan da vedeti, da bi naredil nekaj tudi za Melanijo, da se le pokaže v rojstni Sevnici, od koder je šla v svet. Bojan je ostal doma, zdaj pa že načrtuje nov izum – za vnukinjo in vnuka bo izdelal lesen otroški voziček.
