ŽUŽEMBERK – Žužemberk leži na obeh straneh reke Krke ob križišču cest Ivančna Gorica–Črnomelj in Novo mesto ter Trebnje–Dvor–Kočevje. Kraje so naseljevali že Iliri in Kelti, Rimljani pa so tam speljali pomembno rimsko cesto. Domačini sicer omenjajo še obstoječe rimske nagrobnike, a meni jih ni uspelo najti. Če smo na desnem bregu Krke, zremo na mesto in mogočen grad kot na monolitno podobo dveh časov, ki se prepletata med seboj, če pa smo v zgornjem delu mesta, je grad med hišami kakor srednjeveška trdnjava z mogočnimi stolpi.
Žužemberk je po gradu dobil tudi ime
Ker so na bližnjem griču, imenovanem Eisenberg (današnja Zafara), kopali železovo rudo, so grad poimenovali Seisenberg, domačini so to preoblikovali v Žužemberk. To je le prva izmed treh izpeljank imena. Grad in kraj naj bi dobila ime tudi po staronemški besedi sousen, kar pomeni šumeti, bučati, po šumenju reke Krke prek naravnih lehnjakovih slapov pod gradom. Krka ravno pod njim ustvarja ene izmed najslikovitejših lehnjakovih slapov oziroma pregrad, v njej so nekoč plavali povsod znani krški raki, žal jih je konec 19. stoletja pomorila kuga.
Grad prvič omenja letnica 1000, ki je bila vklesana nad vhodom v štirioglati romanski stolp, zraven pa je bila leta 1046 zgrajena grajska kapela sv. Urha. Grad je bil mnogokrat dozidan, največjo dozidavo je omogočil turški davek, s katerim ga je dal knezoškof Krištof Raubar v obdobju 1526–1533 utrditi s sedmimi obrambnimi stolpi ali bastijami. Tako je postal trdnjava, ki je niso nikoli zavzeli. Jurij in Wolf Engelbert Turjaška, ki sta bila najprej njegova najemnika, sta ga leta 1538 kupila. Z gradom so povezane še mnoge legende in imena znamenitih Auerspergov. Danes ga počasi, a vztrajno obnavljajo, več o njegovi zgodovini in Auerspergih pa si oglejte na spletni strani http://www.zuzemberk.si/turizem/znamenitosti.
Že ko se pripeljete v kraj, na daleč opazite cerkev sv. Mohorja in Fortunata; je dvostolpna baročna cerkev, ki je bila leta 1944 požgana in povsem uničena, leta 1993 pa so jo znova obnovili pod vodstvom arhitekta Franceta Kvaternika. Glavni in Marijin oltar sta obnovljena na podlagi arhivskih fotografij. Cerkev ima dva oltarja in križev pot ter 35-registrske Bachove baročne orgle. Na desnem bregu Krke je tudi najstarejša tukajšnja cerkev sv. Nikolaja ali, kakor ji pravijo domačini, Miklavževa cerkev. Dragocene so freske iz 13. stoletja, ki prikazujejo Adama in Evo. Na istem bregu je tudi cerkev sv. Roka, ki so jo postavili v zahvalo, ker so se rešili kuge. Žužemberk je imel nekdaj kar pet cerkva in ceh strojarjev, ki ga je odobrila cesarica Marija Terezija. V cerkvi sv. Jožefa na trgu so imeli združeni usnjarji svoj oltar. Žužemberk je imel svojo smodnišnico in papirnico ter številne mline in žage ob Krki, med svetovnima vojnama so tam delovali tudi lectarji in svečarji.
Lepo je iz zgornjega dela mesta iti peš po ozkih ulicah navzdol h Krki
Opazoval sem stare hiše in za hip mislil, da sem kje v Kropi ali na Tolminskem. Ko pridete k reki, se vam odpre ena sama lepota: na desni strani pod gradom boste na Krki uzrli čudovite lehnjakove pragove, kajti to je edina slovenska reka, v kateri se izloča lehnjak. Ta nastaja v razmeroma plitvi vodi, iz katere se izloča raztopljeni apnenec, ki se nabira na rastlinah v rečni strugi. Tik preden se pripeljete v Žužemberk iz smeri Novega mesta, boste prišli na Dvor, kjer vas že na daleč pozdravlja velik dimnik nekdanje Auerspergove železarne, ki je delovala med letoma 1796 in 1891 in je bila eden največjih industrijskih obratov na Slovenskem. Odločilno vlogo pri njenem razvoju je imel Ignac Plantz, ki je klasično fužino posodobil v železolivarno. Poleg izdelkov iz litega in kovanega železa za gospodarstvo in gradbeništvo so izdelovali tudi predmete umetniškega liva, ki so bili v prvi polovici 19. stoletja v Evropi zelo moderni. Iz Žužemberka imate možnost izletov na vse strani, težko se boste odločili, vse je izjemno slikovito in vabljivo.
