V slovenskem družbenem vesolju obstaja točka, kjer se stikajo država, biznis in sindikati. Za isto mizo sedijo predstavniki državne administracije, vlade, gospodarstvenikov, obrtnikov, delodajalcev in sindikatov. Ta točka v vesolju se imenuje Ekonomsko-socialni svet (ESS).
Sicer ni pretirano razvpita, je pa pomembna. Na Ekonomsko-socialnem svetu poteka proces, ki se v političnem jeziku imenuje socialni dialog. In kako je videti? Delodajalci rečejo, da se morajo plače znižati, sindikati zahtevajo njihov dvig, država pa med obema stranema posreduje, kakor ve in zna. Včasih predstavniki biznisa zahtevajo, da svoje izdatke skrči tudi država. Občasno pa ta kakšne zahteve postavi biznisu. Možnosti za sklepanje zavezništev je precej, manevrskega prostora pa je v kriznem času malo.
Zakaj je ESS pomemben?
Sindikati lahko na ulico pritegnejo, če se res potrudijo, kakšnih 70.000 ljudi. Država lahko s 7000 policisti in enim delujočim vodnim topom sindikalno manifestacijo zaduši. Biznis pa lahko grozi, da bo delovna mesta preselil v Romunijo, Vietnam, na Kitajsko, Filipine ali še na katero drugo eksotično lokacijo.
Da se ne bi zgodilo najslabše – da bi 70.000 sindikalistov blokiralo državo, da bi 7000 policistov blokiralo sindikate in da bi 70.000 gospodarstvenikov zaprlo svoje obrate –, se člani ESS sprejo za okroglo mizo. In simulirajo boj med delom ter kapitalom, pri katerem posredniško vlogo igra država, ki pa ima tudi svoje interese. Za omizjem torej obstaja nekakšno ravnotežje strahu. Če bi vsak član uresničil vse, kar hipotetično lahko, bi imeli hud razredni boj. Ker člani omizja najhujše grožnje ne izpolnijo, pač pa nekako ostanejo pri drugi ali tretji možnosti, nimamo brezkompromisnega razrednega boja, pač pa socialni dialog.
Med starimi znanci
Ta pa je večplasten. Sindikalist Dušan Semolič, denimo, je stari znanec Dušana Kumra, ki trenutno dela v kabinetu predsednice vlade, včasih pa je bil sekretar ZLSD (danes SD). In ne bi se spodobilo, da bi Semolič Kumru skočil v hrbet. Branimir Štrukelj je sicer eden najagilnejših sindikalistov, a nekaj razumevanja za interese kapitala mora znati izkazati, ker je, med drugim, tudi član nadzornih svetov v Modri zavarovalnici in časopisnem podjetju Mladina. Gregor Virant sicer predstavlja državo, a hkrati ve, da bi, če bi nad sindikate poslal policijo, reagiral policijski sindikat. In bi s protiakcijo državi sporočil, da sindikalnega gibanja ne namerava gasiti z vodnim topom, ker so tudi policisti sami člani omenjenega gibanja. Hkrati je Virant še predsednik manjše parlamentarne stranke. Če bi nad sindikate res poslal policijo, to ne bi ugodno vplivalo na volilni rezultat.
Finančni minister Uroš Čufer je kot član vlade dobil novo zadolžitev – vodi tudi ministrstvo za gospodarski razvoj. Finančnik ima v opisu del in nalog, da varčuje. Gospodarski razvojnik mora finančnemu ministru navesti dovolj dobre argumente, da slednji odpre denarnico. Razvojnik Čufer bo torej finančnika Čuferja prepričeval, da so državni razvojni programi dovolj imenitni za kakšne subvencije, finančnik Čufer pa bo razvojnika Čuferja metal iz pisarne, da so slabi. V resnici bi v ESS težko našli človeka, ki je zgolj tisto, kar mu piše na vizitki.
