Pred dnevi so modri angeli na gorenjski avtocesti ustavili rdečega konjička. Bil je preposkočen, namesto dovoljenih 130 km/h je dirjal 170 na uro, ampak glede na to, da je bil ferrari california, ki gre lahko več kot 300, to seveda ni bilo presenečenje.
Presenetljivo, no, šokantno plat dogodka je razkril moj kolega v Novicah: tip, ki so ga prehitrega in brez vozniške začopatili policaji, je bil direktor, a kakšen – z mesečno plačo 400 evrov. Zato sme globo odplačevati na obroke, mu je morala ugoditi sodnica. In seveda: ferrari uradno ni njegov. Sposodil si ga je od sorodnikov, na katere je napisan.
Nekoč sem – od daleč – poznal voznika podobno dragocene zverine. Tudi on je bil šef firme, in to uspešne, ampak za svoje otroke ni plačeval vrtca oziroma ga je plačeval simbolično, kot socialni problem. Vsi so vedeli, s pristojnimi na čelu, ukrepal nihče. Tip je veselo vozil superdrago makino in ob tem vodil svoje ta male v državne ustanove po superpopustu. In je zvozil, verjetno z dokazilom, da mu je šel biznis v maloro, ali s prepisom premoženja na prababico. Pokazal je dokument in so se pokakali. No, morda je komu pomahal še z drugačnim papirčkom.
Vem za voznika hudega mercedesa, bogve katere serije, samo feltna te zverine je dražja od celega mojega nizkocenovnika, zverina v kompletu pa več vredna od našega stanovanja. Tip se je znašel na zavodu. Ja, uganili ste, ne na zavodu za spomeniško varstvo. Na zavodu za zaposlovanje. Eks direktor (si) je izgubil službo. Zdaj vleče minimalno podporo, toda naokoli se še vedno fura maksimalno luksuzno. Kako mu ratuje? I, s prepisom vendar! Uradno nima nič: ne firme, ne bajte, ne limuzine, le podporo pa najbrž kake pufe. Kljub vsemu živi kot prej, v resnici ima vse, in to le z majhno pomočjo prepisa oziroma svojega najbližjega, na katerega je vse prepisal.
Ampak prepisovanje je itak nacionalni šport. Moj edini prepis doslej je bil s faksa na faks. Ni mi kaj dosti nucalo, le eno leto več sem imel status, da sem lahko šljakal prek študenta in dobil bone pa kak popust. Za trolo, ne za bemfa, da ne bo pomote.
