Vse je narava: okolje, fizikalne zakonitosti vesolja, rastline in živali ter seveda človeški značaj. Gre za okvir, ki mu ne moremo ubežati, čeprav si še kako radi laskamo, da smo dovolj prebrisani, da lahko naravo zavedemo, si podredimo pravila igre in živimo v obilju, varnosti in gotovosti po svetli prihodnosti, ki prhuta na krilih naših dozdajšnjih uspehov. Čeprav nas zgodovina, rezultati laboratorijskih poskusov, sklepi mislecev in opazovanja na terenu brez popuščanja učijo, da smo ujeti v dinamičnem sistemu, ki vsako našo akcijo spreminja v reakcijo, se slepimo s kratkoročnimi rezultati in antropocentričnim dojemanjem časa. Slednje je negativne posledice človekovih dejanj sprva prestavljalo v oddaljena stoletja, zdaj pa učinke čutijo že naslednje generacije.
Današnja mladina se je znašla v grozljivi situaciji, ki je posledica neodgovornosti njihovih staršev. Kljub temu pa še vedno obstajajo ljudje, ki so prepričani, da je uspeh mogoč brez naporov, brez odrekanja in brez potrpežljivosti. Rinemo z glavo skozi zid in svoje poraze prikrivamo s kupljenim videzom in kolektivno negacijo. Tako se bomo odzvali tudi na skrb vzbujajočo novico, da je trdnjava Evropske unije spustila svoja vrata gensko spremenjeni koruzi, ki je bila vzgojena, da proizvaja vrsto strupov in je odporna proti škodljivcem in spremembam v okolju.
Načelno je manipulacija rastlin preprosta zadeva, še posebno v primerjavi s krojenjem dednine živali. Povrhu je vse skupaj videti varno in voljno, kot da bi rastline želele, da se z njimi poigramo. Po uživanju gensko spremenjene hrane se ne zgodi nič hipnega. Nihče se ne zvrne na bok, nihče se ne začne tresti in peniti. Četudi bo spremenjena koruza uporabljena zgolj za krmo, je to dovolj, da vstopi v naš prehranski sistem. To dejanje bo zagotovo imelo posledice, saj je narava skrbno umerjen sistem vzajemnih odnosov med bitji in okoljem. Vnos umetno ustvarjene sorte bo zagotovo imel daljnosežen vpliv, ne zgolj na živali in rastline, ki jih lahko vidimo, temveč tudi na tiste mikroskopsko majhne, katerih vloge ne poznamo. Ljudje smo kot vrsta na preizkusu – pokončna hoja še vedno preveč obremenjuje krvožilje, posledično povečani možgani pa postajajo resen problem. Rešitev je na dlani, pa je seveda nočemo videti.
