CELJE – Danes vas vabim v Celje, ki je znano po mednarodnem obrtnem sejmu, atletiki, rokometu, srajcah in bundah Toper, posodi Emo, barvicah in selotejpu Aero, tehtnicah Libela in seveda po Starem gradu, ki zre na mesto ob Savinji. Le ožjemu strokovnemu krogu je bilo dano vedeti, kaj mesto čuva v svojih nedrjih, še posebno kaj pod mogočnim kompleksom knežjega dvora skrivajo tloris antične keltske Keleie in rimske Celeie ter preteklost celjske grofovske in knežje rodovine. Nedavno so odprli obnovljeni del tega dvora kot stalno razstavo Celjskih v sklopu Pokrajinskega muzeja Celje. Tokrat je prostor namenjen samo tej mogočni hiši.
Druga Troja
Antični tloris Celja je večji od srednjeveškega. Tedaj so Celeii pravili Troia Secunda, torej druga Troja. Mesto so krasili lepe hiše, tlakovane ulice in trg; del tega lahko vidite, ko pridete do muzejskega kompleksa ob Narodnem domu na Trgu Celjskih knezov. Vodniki vas bodo popeljali v Celeio, mesto pod mestom. Ob mogočnosti dimenzij tistega časa vam bo zastal dih. Nato se boste napotili v zgornja nadstropja pravkar prenovljenega dela Knežjega dvora, kjer so Celjski stanovali. Ko ga je leta 1458 obiskal Paolo Santonino, je v svojem dnevniku zapisal, da »je v tem mestu prelepa, visoko pozidana palača s stolpi in bastijami«. Tu je domoval Herman II., ki je leta 1396 v bitki pri Nikopolju proti Turkom rešil Sigismunda Luksemburškega, ogrskega kralja. Z njim je poročil svojo hči Barbaro, ki je pozneje postala ogrska in češka kraljica, obvladovala je rudnike na Slovaškem, se ukvarjala celo z alkimijo, umrla pa je za kugo na češkem gradu Melniku, pokopana je v praški stolnici sv. Vida. Njena hči Ana je postala žena saškega vojvode Viljema III., mlajša Elizabeta pa žena poljskega kralja Kazimira IV. Danes jo zgodovina prepoznava kot poljsko kraljico.
Celjani so se vrnili
Zadnjega Celjana Ulrika II. so leta 1454 v Beogradu ubili Hunjadijevi; njihov mlajši brat Matija, bolj znan kot Matija Korvin, je naš kralj Matjaž, ki spi pod Peco. Ulrik II. je bil poročen s Katarino Branković, ki je tudi po poroki ostala zvesta pravoslavni veri in je imela na celjskem dvoru dva pravoslavna duhovnika, njena sestra Mira pa je bila žena turškega sultana Murata. Ko je po smrti v Celje prišel cesar Friderik III., da z vdovo uredita nasledstvene papirje, je spal na knežjem dvoru. Ponoči – tu nastane izročilo legende – se mu je v sanjah prikazal celjski škof Maksimilijan iz tretjega stoletja in ga posvaril, naj gre raje spat v grad nad mestom, ker tu ni varno. Tako je tudi storil in ko se je po končanih poslih odpravil v Ljubljano, se je zaobljubil, da bo svojemu prvemu sinu dal ime Maksimilijan, Ljubljani pa škofijo. To je bil pozneje res cesar Maksimilijan I., ki ga je vzgajal Celjan Tomaž Prelokar, velik dunajski učenjak, nazadnje škof v Konstanci ob Bodenskem jezeru. Celjani o tej mogočni stavbi nismo vedeli nič, razen da je bila v njej kasarna Marije Terezije in pozneje vojska JLA.
Zdaj so se Celjani spet vrnili. Danes celjski grofje in nikdar več ni več aktualen stavek. Prišli so domov, pridite pogledat, kaj so prinesli s seboj!
