CERKNO – Slamnate strehe so šle tako zelo v pozabo, da je na celotnem območju Slovenije pred desetletjem ostalo le še nekaj ostarelih mojstrov, ki so vedeli, kako se pripravi slama in polaga na streho. Lokalnim društvom je vendarle uspelo obuditi in ohraniti obrt, ki so se je priučili nekateri nad tradicijo navdušeni tesarji. A tudi to ne bi bilo dovolj, če ne bi bilo takih zanesenjakov, kot je 56-letni Marjan Rejec iz Dolenjih Novakov pri Cerknem. Pred leti mu je stric »zapisal svet na Kamlonarš«. »S teto nista imela otrok, pa sta dala meni,« pove Marjan, po poklicu delavec.
Blizu bolnice Franje
A Rejčev svet ni čisto običajen svet. Gre za staro, zares staro kovačijo na Kamlonarš, zadnjo hišo pred vhodom v sotesko Pasice, kjer teče potok Čerinščica, ob kateri se je prišlo do slavne partizanske bolnišnice Franje.
»Hiša, skedenj in hlev, ki se držijo skupaj, se pravi celotna domačija, je stara več kot tristo let. Ohranjena je letnica tisoč sedemsto in nekaj, a pravijo, da je vse skupaj še starejše.«
Rejec se je s partnerico Renato in sinom Žarkom posvetil domačiji, ki je bila obljudena vsa stoletja, do danes. Teta je živela do pred šestimi leti, Marjan pa ima še danes v hlevu živino, vzdržuje hišo, kuri v njej in gospodari s travniki in gozdom.
Obnova je šla postopoma, pod vodstvom in nadzorom Zavoda za kulturno dediščino iz Ljubljane.
»Domačijo smo obnavljali po korakih, iz leta v leto.« Mojstra slamokrovca Slavko Šorli in njegov sin Andrej iz Kneških Raven nad Baško grapo sta za sleme uporabila rženo slamo. »Za preostalo sta uporabila pšenično slamo, dobila sta jo na Štajerskem.«
Kot smo izvedeli pri mojstrih iz Bele krajine, je kvadratni meter ržene slame, kar pomeni pet snopov, približno 30 evrov. Za delo moramo odšteti še dodatnih 30 do 40 evrov za kvadratni meter, kar skupaj pomeni 70 evrov. Prekrivanje strehe s slamo je plačala država, saj gre za spomenik najvišje kategorije.
»Nismo samo prekrili s slamo, na nekaterih delih je bilo treba zamenjati late in nosilce ter ostrešje pripraviti za polaganje slame.«
Sicer pa nam je 62-letni Slavko Šorli, mojster z več poklici, tudi kmet in kvalificirani miner, pojasnil, da so na Cerkljanskem in Primorskem malce drugače prekrivali s slamo kot denimo na Dolenjskem, v Beli krajini ali v Prekmurju.
»Glede na to, da smo na območju burje, slamo močneje vežemo in stiskamo, da je bolj zbita skupaj. Porabimo približno za 20 odstotkov več slame kot drugod po Sloveniji,« je povedal in dodal, da na Dolenjskem in v Beli krajini na koncu slamo privezujejo z žico, pri nas s srobotom, ki ga je treba dodatno zaščititi. V Prekmurju spet drugače, sploh ne privezujejo, ampak dodajo kar lato.
Slamokrovstvo je za Slavka in sina Andreja dopolnilna dejavnost na hribovski kmetiji. »Prekrijeva eno ali dve strehi na leto, morda še kaj manjšega zraven. Za več bi se moral s tem obrtniško ukvarjati, a je še kmetija zadaj.«
Pri Rejcu so tako prejšnjo soboto prekrili še zadnji del strehe: »Delali smo od torka do nedelje, tako je stvar za zdaj zaključena.« Rejc nam je potrdil, da domačija na Kamlonarš v svoji stoletni zgodovini obstoja ni nikoli videla drugačne strehe od slamnate.
Z listjem zakrili pot
Sicer je bila domačija na Kamlonarš med drugo svetovno vojno tudi zadnja straža pred vhodom v sotesko Pasice. »Kot so nam povedali, so imeli zadaj stalno pripravljen koš in grablje. Ob nevarnosti naj bi si eden domačih naprtil koš in pograbil listje na stezo in tako zakril skrivno vrhnjo pot do bolnišnice v soteski,« pravi Marjan.
Pripovedovali so, da so imeli za hišo stalno obešene različne obleke točno določenih barv, s katerimi so dajali znake opazovalcu nad bolnišnico.
Vemo, da so bolnišnico dvakrat napadli, enkrat so se ranjenci in osebje umaknili, sicer pa je niso nikoli zares odkrili.