NA KOŽO

Premajhna Afrika

Objavljeno 22. januar 2014 23.15 | Posodobljeno 22. januar 2014 23.15 | Piše: Andrej Predin

V širjavah tretjega sveta je doma vreme.

Naša trenutna nesreča je menda povezana z denarjem oziroma številkami, ki so nekje napisane in spravljene in zelo zgovorne. One namreč povedo, kdo je komu kaj dolžan in kdo lahko kaj razglasi za svoje. Te cifre brzijo sem ter tja po svetu in v nekem trenutku se zapletejo v lastne niti in padejo. Takrat je kriza in mi trpimo. Pravijo, da sta ekonomija in ekologija človeka tako rekoč ista stvar. Gre za odnose med posameznimi predstavniki vrste in ekvilibrij znosnega sobivanja večine. Pri gručah je pač tako, da morajo nekateri biti na vrhu, drugi pa pri dnu. Koliko bo katerih, pa je vprašanje ureditve notranjih odnosov. Opevana globalizacija in svet na dlani sta prinesla koktajl vrednot, ki seveda niso enake po vsem svetu, čeprav imamo vtis, da sta naša kultura in svetovna umestitev osrednji, najbolj resnični in najbolj uspešni. Postavljanje samega sebe v središče je globoko zasidrano v našem značaju, kar je razvidno že iz naših zemljevidov, tistih navidezno nedolžnih slikic iz atlasa, ki nas učijo o našem planetu. Te podobe so zažrte v našo podzavest, niti pomislimo ne, da bi lahko bile zavajajoče, da gre za manipulacijo. Pa je tako. Lep primer je Gall-Petersova projekcija, ki se vsake toliko pojavi na medmrežju in razkriva, da je Afrika v resnici bistveno večja, kot si predstavljamo. Večja je kot Združene države, Kitajska, Indija, Mehika, Peru, Francija, Španija, Papua Nova Gvineja, Švedska, Japonska, Nemčija, Italija, Norveška, Velika Britanija, Nepal, Bangladeš in Grčija skupaj. V naših očeh pa mora ostati majhna, nemirna črna celina, kjer te čakajo strupene muhe in komarji. Ne bi bilo preveč koristno, če bi se Evropejci preveč ukvarjali s celino, ki jo brezobzirno izkoriščamo. Še dobro, da je kriza in smo prezaposleni sami s seboj, nimamo časa, da bi sočustvovali z drugimi. Kaj bi pomagali nekim Afričanom, ko pa imamo dovolj revežev doma, za vogalom. Ne razumemo lastne odvisnosti od črne celine, ki ni zgolj ekonomske narave v izkoriščanju dobrin, temveč in predvsem v luči ekološke odvisnosti, saj je v širjavah tretjega sveta doma vreme. In ko pride Tomo Križnar in nam poskuša dopovedati, kako zelo nas zadeva dogajanje na črni celini, pritisnemo na gumb in se razveselimo začetka serije o forenzikih s svetlečimi paličicami za čiščenje ušes.

Deli s prijatelji