Premagala raka, zdaj ceni vsak trenutek!

RAKA PRI KRŠKEM – »Ko sem izvedela, da imam raka, so se mi zamajala tla pod nogami. Bila sem samska mamica, hčerkica je ravno dopolnila eno leto in moja prva misel je bila, kaj bo hči brez mene. Pri 30 letih res nič nisem vedela o raku, le to, da ljudje umirajo za to boleznijo,« začne življenjsko izkušnjo opisovati Darja Molan, ki je pred dnevi izdala svoj knjižni prvenec z naslovom Vem, da zmoreš, Darja, moje soočenje z rakom dojke, s katero želi ozaveščati bralke.

»Vsaka deseta ženska bo zbolela za rakom dojke, to je lahko vaša sorodnica, prijateljica, morda vi sami. In moje sporočilo vsem ženskam je, da se bolezni, ki je bila včasih tabu tema, ne smejo bati, je pa zelo pomembno, da se oborožijo z znanjem in da se znajo samopregledovati. O raku je treba govoriti že zato, da bodo tiste, ki so zbolele, vedele, kam se obrniti po pomoč in podporo,« pravi zgovorna Posavka, ki za prijetnim videzom in odprtim nastopom skriva težko življenjsko preizkušnjo.

Ravno je dopolnila tri desetletja, hčerka Ela pa je imela 10 mesecev, ko je v dojki začutila bulico. Ginekolog ji je naredil ultrazvok in jo glede na svoje dolgoletne izkušnje potolažil, da je bula gotovo vodna. In ji spisal napotnico z oznako hitro. Po zapletih z napotnico in datumom pregleda ji je ginekolog dva meseca pozneje izdal novo napotnico, in čeprav je bula zrasla iz 0,8 na 2 centimetra, je tudi druga napotnica nosila oznako hitro, tiste pod njuno so namreč namenjene rakavim bolnikom, jo je potolažil ginekolog, ki na raka ni posumil.

»Kot da sem obsojena na smrt!«

»V soboto je hči praznovala prvi rojstni dan in na praznovanju sem prijateljici dala napotnico, ki jo je nato v ponedeljek nesla v ambulanto za bolezni dojk v Zdravstvenem domu Novo mesto. V četrtek sem bila že naročena na pregled in ni torej trajalo tri mesece, na kar me je opozoril ginekolog. Ambulante imajo namreč navodilo onkološkega inštituta, da morajo vsako novonastalo zatrdlino pregledati v dveh tednih. Prijazna zdravnica mi je naredila punkcijo, a v njej ni bilo niti kapljice vode,« se spominja Darja, ki je posumila, da je nekaj močno narobe, ko je naslednjega dne na telefonu videla šest neodgovorjenih klicev, in ko je vrnila klic, se je oglasila medicinska sestra. Zdravnica je namreč želela govoriti z njo, saj je bila zaradi izvidov zaskrbljena. Znova je morala na pregled v novomeško ambulanto za bolezni dojk. »Že pogledi zaposlenih so mi dajali slutiti, da je nekaj hudo narobe, saj gotovo nimajo veliko primerov, da za rakom zboli tako mlad človek. Čakanje na izvide te punkcije je bilo zelo utrujajoče, saj veš, da so rezultati znani, a ne veš, kakšni so. In ko mi je dr. Kresetova, ki ji pravim kar moja rešiteljica, povedala, da so odkrili papilarni karcinom dojke, mi je skozi glavo švigalo milijon misli. Počutila sem se, kot da sem obsojena na smrt,« je zavzdihnila sogovornica.

Potem se je vse odvijalo zelo hitro, a kljub temu je bila Darja neučakana. Čeprav so izvide po pošti takoj poslali na onkologijo, se je kar sama odpravila v Ljubljano. »Spominjam se, da sem vstopila v ambulanto in medicinski sestri rekla, da sem stara 30 let, da imam raka, doma pa eno leto staro hčerko in da ne grem iz ambulante, dokler me ne pregledajo. Sprejel me je mlad kirurg. Res si je vzel čas, razložil mi je, kaj me čaka, in tisti trenutek, ko sem prestopila vrata onkološkega inštituta, sem vedela, da sem v varnih rokah,« prizna Darja, ki se je v tem času že seznanila z boleznijo in tudi dejstvom, da se pri mladih ljudeh rakave celice hitreje delijo in je pri njih rak še bolj agresiven.

Njena prva diagnoza je bila papilarni karcinom dojke, po operaciji pa se je izkazalo, da ima invazivni duktalni karcinom dojke. Za njo so štiri operacije in osem kemoterapij. »Na operacijo, ko so mi odstranili tumor, sem čakala tri tedne. Bila sem neučakana, in ko so mi tumor odstranili, sem se počutila svobodno,« prizna. Ker so odkrili, da ima okvarjen gen BRCA, kar pomeni, da ima 99 odstotkov možnosti, da znova zboli za rakom dojk, so ji preventivno odstranili obe dojki in jih nadomestili s silikonskimi vsadki, po odkritih dveh cistah na jajcevodih, ki sta na srečo sami počili, pa so ji odstranili jajcevode.

Po Darji zbolela še mama

In prav odkriti okvarjen gen pri Darji je rešil tudi njeno mamo. Tudi njo so testirali, test je bil pozitiven, in čeprav je nekaj mesecev odlašala s preventivno odstranitvijo jajcevodov, je bila operacija pred slabim letom, bilo je tik pred božičem, uspešna in pravočasna. Po pregledu odstranjenega tkiva so ugotovili, da je imela raka na jajcevodih v prvem stadiju, dovolj zgodaj torej, da je bilo okrevanje uspešno.

Darja je tako spoznala raka v vlogi bolnika in svojca obolelega, in ko jo poslušamo, kako pogumno razlaga svoje izkušnje, pomislimo, da je okrevanje dobro prenašala. »O, ne, bilo je zelo težko. Spominjam se kemoterapij. Te so bile res naporne, sploh prva. Ležala sem v postelji in si nisem upala zapreti oči, ker me je bilo strah, da bi umrla. Takrat sem rekla mami, naj leže zraven mene, saj me je bilo strah, da bom umrla sama,« prizna in doda, da je v času kemoterapij pojedla ogromno protibolečinskih tablet.

Ji je pa bila v veliko oporo ljubezen. Pred prvo kemoterapijo je spoznala sedanjega partnerja Robija, ki ji vseskozi stoji ob strani, pred dnevi jo je zaprosil tudi za roko, hkrati pa je svoja občutja zlivala na blog in prek svetovnega spleta je hitro spoznala, da s svojo boleznijo in bolečino ni sama. Čeprav mnogokrat ni imela moči, se je kljub temu spravila za računalnik. »Začelo se je z mislijo moje sošolke in najboljše prijateljice Nine takoj po diagnozi raka na dojki, naj pišem o bolezni, da se bom tako bolje počutila,« je povedala. In tako je nastala cela knjiga. Prvi del so zapisi o Darjinem doživljanju bolezni, ki jih je pisala sproti, drugi del knjige pa je strokovne narave, prispevale so ga strokovnjakinje s področja diagnostike, zdravljenja karcinoma dojke in psihoonkologije.

»Želim, da bi s svojo knjigo ženske ozavestila o tem, kako pomembno je samopregledovanje dojk; tistim, ki so se z diagnozo že srečale, pa da bi pomagala z nasveti in zapisanimi lastnimi izkušnjami,« je dodala avtorica, sicer tudi aktivna v Združenju za boj proti raku dojk Europa Donna.

Čeprav je za Darjo najhujše, saj sta prvi dve leti najbolj kritični za vnovični pojav raka, redno hodi na preglede, ki jih še vedno spremljajo negotovost, strah in stres. »Rada bi povedala, da ne vem, ali sem kdaj živela tako polno, kot živim zdaj, odkar sem izvedela za raka. Kot bi me nekaj brcnilo v ta zadnjo in me naučilo ceniti življenje. Ceniti vsak trenutek. Ne izgubljati časa z ljudmi, ki tega niso vredni, in ceniti tiste, ki so vredni,« je zapisala v svoji knjigi.