Domžalski rezbar Marijan Vodnik je upokojeni arhitekt, ki ima korenine v Kamniku. Prav tu je že v otroštvu pridobil osnovno znanje klesanja v les pri stricu Maksu Bergantu, kamniškem rezbarju, kiparju in restavratorju.
Od leta 1965 z družino živi v Domžalah. Z rezbarstvom se intenzivno ukvarja od upokojitve leta 2000. V tem času je svoja dela postavil na ogled na več kot 300 samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in zunaj njenih meja. Od ustanovitve je član Združenja rezbarjev in modelarjev lesa Slovenije ter Rezbarskega, intarzijskega in restavratorskega društva Solkan, že več let pa je tudi mentor v rezbarski skupini Turističnega društva Kanja Trzin.
Marijan Vodnik je odličen poznavalec lesa, poleg tega pa je tudi učitelj številnih mlajših in starejših, ki jih navdušuje ustvarjanje v njem. Prav posebno je njegovo razmišljanje o delu in klesanju. »Besede delati se pri kakršnem koli stiku z lesom zelo rad izogibam,« pravi.
»Pri srečanju z njim preprosto uživam. Drevo in les, ki izvira iz njega, sta zame največji življenjski energiji, ki pa delujeta na okolje in človeka povsem neprisiljeno in samo takrat, ko smo sposobni to dojeti in sprejeti. V drevesnih deblih se glede na možnost njihove starosti skriva mnogo več zapisov naše preteklosti in sedanjosti kot v vseh drugih živih bitjih, seveda tudi v človeku. Prav zaradi tega se ne strinjam s sekanjem dreves, pomnikov naše preteklosti in simbola naših korenin. Ko se v svojem okolju odločamo o rušenju raznih objektov, uničujemo le delo človeških rok. Stara drevesa pa so naša naravna dediščina, ki vedno presega kratko dobo človeških življenj. Nič drugega nam ni treba storiti, le živeti jih pustimo.«
Že od začetka decembra se ukvarja predvsem s prevažanjem rezbarij na razstave jaslic po vsej Sloveniji. Doma ima kar 36 z dleti izdelanih jaslic in jasličnih motivov, kot poudarja, od tega jih je na samostojni razstavi v Veržeju postavil na ogled 16. Vabijo ga na vse konce Slovenije, od Svete gore do Jurkloštra. Vse jaslice, ki jih je izdelal rezbar Vodnik, so iz enega kosa drevesnega debla. Rezbar Marijan Vodnik iz Domžal pri delu Največje Vodnikove jaslice »Te vedno ostanejo doma, to je družinska tradicija. Poleg tega so tudi prve, ki sem jih oblikoval z dleti v lesu hruške. Nastale so leta 1965, ko sem se poročil in sva imela z ženo zelo malo prostora. Ugotovila sva, da bi bile za sobo, ki sva jo imela na voljo, primerne le manjše. Hruška je dala enobarvno temno osnovo, repatica pa je nastala nekoliko pozneje iz svetlejšega lipovega lesa. Te so zagotovo najmanjše, kar sem jih doslej izklesal iz lesa.« »Nastale so leta 2002 iz orehovega lesa. Ni nujno, da je v jaslicah vedno tako značilna skupina ljudi in živali, ki jih sicer poznamo, saj že z detetom, Marijo in Jožefom povemo vse. Vseeno sem dodal ovčki, saj sem želel poudariti, da to ni zgolj podoba neke družine, temveč pravi jaslični motiv.«
Jaslice 02
»Zgodba o teh sega v leto 2011. Ljudje me večkrat pokličejo in mi ponudijo kak kos, saj želijo, da bi les in spomin na neko drevo iz njihovega okolja živela naprej, čeprav v drugačni obliki. Neka gospa mi je sporočila, da so posekali tiso in da ji je hudo, ker ne bo za njo ostalo nič. Tako sem kos uporabil za nadaljevanje njegovega življenja. Les tise je zelo lep in dekorativen. Zgodi pa se, da posamezne plasti debla niso zraščene, kar lahko pri klesanju povzroči določene težave, preprosto se razpre. Prav zato moram biti pri delu s takim lesom previden, da razpoka ne nastane na primer pri kateri od figur. V deblu sem videl vizijo izvira, njegova simbolika pa se pojavi ravno pod hlevčkom.«
»Vsako leto se ob praznikih srečujem z bolniki na onkološkem inštitutu. V avlo novega oddelka postavim motiv, da jih popelje drugam, daleč od okolja, kjer se zdravijo. V teh šestih letih, odkar pri njih razstavljam jaslice, ugotavljam, da je odziv neverjeten, čeprav misliš, da zaradi svojih težav ne vidijo nič drugega. Tako je že kar navada, da vsako leto izklešem novo delo. So ljudje, ki jim je dano, da opazijo in vidijo, kaj jim želim sporočiti z jaslicami.« »Motivika z naslovom Začetek poti je nastala leta 2010 iz lipovega hloda. Človeška zgodba v izklesanem liku je lahko lepa dopolnitev božičnega dogodka. S tem razbijemo mit klasičnega postavljanja jasličnih figuric. Taka rezbarija lahko pove veliko več kot klasične, ki smo jih začeli postavljati pred približno 50 leti oziroma še prej. Končno se je tudi življenje precej spremenilo in temu se moramo prilagajati. Pri upodabljanju motivov se ne želim ponavljati, vedno iščem neko novo obliko, ki je prav zato vsakič drugačna.«
»To je simbolika zavetja. Božični dogodek na mnogo ljudi vpliva prav zaradi želje, ko se želijo zateči k spominu, ki ga potegne iz vsakdanjega življenja. Zavetje v družini se pri posameznih narodih odraža različno. Pomeni predvsem dejstvo in je opomin, da ne potrebujemo veliko za srečo in uživamo življenje, kot nam je dano. S to skulpturo sem ohranil spomin na javor, ki so ga posekali pri ženinih sorodnikih. Ko sva po treh letih spet prišla na obisk, so bili zelo veseli, saj so vedeli, da bo drevo z mojim delom živelo naprej, le v drugačni obliki.«
