Pevci opevajo Moravško dolino in Moravče, da lepše biti ne morejo. Nekateri se kraja spominjajo po Juriju Vegi, ki se je rodil v Zagorici pri Dolskem. Bil je slovenski matematik, fizik, geodet, meteorolog, plemič in topniški častnik, rojen je bil 23. marca 1754, umrl pa je na Dunaju 24. septembra 1802. Mlajše generacije se bodo bolj spominjale Primoža Peterke, ki je doma iz teh krajev. Tukaj domuje tudi pesnik Dane Zajc, pred knjižnico ima svoj spomenik, Moravče pa premorejo še kiparja Tineta Kosa, političarko Ljudmilo Novak, Alenko Vidic, komunikologinjo in profesorico retorike, ter Petro Lavtar Slapar, pevko in igralko.
Kraj je lepo urejen, še lepša pa je naravna okolica, ki kar kliče po krajših sprehodih do gradu Tuštanj, na Limbarsko goro in k sv. Trojici. Moravče so edino večje strnjeno naselje v občini. V okolici so kopali kremenčev pesek in ga prodajali po Sloveniji in na Češko. V bližnji Drtiji ga še kopljejo za potrebe tovarn keramike, gradbenega materiala in livarn. Župnijo v kraju omenjajo v 13. stoletju. Med reformacijo je bilo v teh krajih precej močno luteranstvo. V začetku 19. stoletja je kraj postal trg. Župnijsko cerkev sv. Martina so barokizirali sredi 18. stoletja. Opremljena je s slikami, ki prikazujejo moravške motive in izhajajo iz Layerjeve delavnice. Skozi naselje pelje evropska pešpot E-6. V Moravčah je tudi Kulturni dom Tineta Kosa, priznanega slovenskega kiparja.
Ne bo daleč, če se sprehodite do gradu Tuštanj. Postavili so ga leta 1490, o čemer priča napis na kamniti plošči z grbi nad vhodnim portalom. Ime je dobil po nemškem izrazu za kamnino lehnjak. Od 1667. do 1671. so ga popolnoma prenovili in takrat je dobil današnjo obliko. V zadnjih letih, od 1991., je bil precej obnovljen. V atriju se poleti odvijajo različne kulturne prireditve, občina Moravče pa je v gradu uredila tudi poročno dvorano.
Iz ohranjenih pisnih virov je lastništvo gradu znano od leta 1610. Od tedaj do 1800. so na njem gospodarili grofi Lichtenbergi. Zadnji med njimi, Franc Ksaverij, grof Lichtenberg, je leta 1800 prodal gospostvo Tuštanj Ignacu Scariju. Zadnja iz rodu Scarij, Maksimiljana, se je 1854. poročila z grajskim vrtnarjem Luko Pirnatom – Kebrovim iz Krtine. Otrok nista imela, zato je po njeni smrti, 1873., posestvo podedoval njen mož. Tako je grad prišel v domače, slovenske roke. Tuštanj je eden redkih gradov, ki po drugi svetovni vojni niso bili nacionalizirani. Od 1990. je v lasti Petra in Ane Pirnat. Posebno dragocene so peči iz lončenega materiala z umetniškimi odtisi, ohranjen je tudi del lončene peči z začetka 15. stoletja z grbom. Sobe so opremljene s stilnim pohištvom v slogu bidermajer, le nekaj omar je renesančnih. V 17. stoletju so zunaj grajske stavbe zgradili kapelico sv. Janeza Nepomuka, ki jo krasijo dragocene freske slikarja Franca Jelovška in Layerjeva oltarna slika. Grad je znan tudi po 400 let stari lipi in 300-letni platani, ki rasteta v bližini vhoda.
Limbarska gora je najbolj priljubljena izletniška točka Moravške doline. Ne po naključju. Lokacija je izjemna, razgled obvladuje veliko sveta. Nekaj posebnega je cerkev sv. Valentina, mojstrovina v mnogo pogledih.
V okolici Moravč je urejena sprehajalna učna pot ob Rači, namenjena tako sprehajalcem po čudoviti neokrnjeni naravi kot tistim, ki želijo na zanimiv način spoznati življenje ljudi v preteklosti ob številnih mlinih ter periščih. Sprehod se začne v vasi Krašce, nadaljuje mimo apnenčaste stene s številnimi fosili, vodi mimo cerkve sv. Andreja in se konča na izhodiščni točki. Za zahtevnejše pohodnike pa je primerna Moravška planinska pot.