»New York je zapleteno mesto, ki ga lahko ljubiš ali sovražiš,« Robi Poredoš, dolgoletni ameriški dopisnik Slovenske tiskovne agencije (STA) ponavlja staro resnico o Velikem jabolku. Na drugi strani Atlantika živi že 15 let in je izpolnil vse pogoje, da postane ameriški državljan. Toda v tej enačbi je na obeh straneh hkrati. »New York imam rad, ampak včasih ga sovražim. Ko pridem na dopust v Evropo, si oddahnem od tukajšnje norije. Toda čez čas se nenadoma zaveš, da ti ta kaos manjka.«
Nepopisan list
V New York ga je pripeljalo srce, saj je ponovno oživeta srednješolska ljubezen prerasla v resno zvezo, njegova takratna izbranka Nataša pa se je odločila, da se bo pridružila očetu, ki je imel v ZDA podjetje. Po poroki sta se preselila v New York, žena je postala stevardesa, Poredoš pa je takratnega direktorja STA Tadeja Labernika presenetil s ponudbo, da bi lahko agencija dobila prvega stalnega ameriškega dopisnika. Pri tem mu je pomagalo prihajajoče članstvo Slovenije v Varnostnem svetu ZN – in segla sta si v roke. »Na začetku sem bil nepopisan list, vsega sem se moral začeti učiti znova,« pravi Prekmurec iz Murske Sobote, ki je sicer študiral mednarodno politologijo, a je na agenciji do odhoda v New York tri leta delal kot športni novinar. »Labernik si je verjetno mislil – če se bo fant izkazal, prav, sicer pa bomo hitro končali,« se še danes muza.
Ob prihodu je najprej obiskal newyorškega duhovnika patra Martina Krizologa, ki ga je uvedel v tukajšnjo slovensko skupnost, z leti pa sta postala dobra prijatelja. »Pri novinarstvu pa mi je ogromno pomagal takratni dopisnik RTV Uroš Lipušček,« se spominja. Povezal ju je tudi smisel za humor starejšega kolega, saj ga je Poredoš – kot vedno brez dlake na jeziku – začel zbadati, ali že zna angleško. Lipušček je namreč sredi devetdesetih let kot dopisnik iz ZDA kandidiral za direktorja RTV, a so ga zavrnili, ker naj ne bi imel ustreznega potrdila o znanju angleščine. »Začel se je smejati in led je bil prebit,« je opisal njun začetek.
Predsodki do ZDA
S svojim širokim nasmehom in neposrednostjo je hitro spoznaval takratne slovenske kroge v New Yorku, od starih Slovencev, ki se zbirajo predvsem okoli naše cerkve v East Villageu, diplomacije v Washingtonu, ljudi na konzulatih in v ZN do gospodarske skupnosti, ki se je včasih vrtela okoli nekdanje podružnice NLB, razvpite newyorške banke LBS. Čez nekaj časa je tudi sam postal neuradni predsednik neuradnega kluba slovenskih dopisnikov in njihova osrednja obveščevalna točka, prek njega pa slovenski diplomati včasih tudi izvedo, ali so povabljeni na kakšen ne ravno nepomemben dogodek izseljencev.
»Zanimivo je, kako smo Slovenci polni predsodkov o ZDA. Tudi sam sem prišel s podobnim predznanjem, ki pa se je hitro spremenilo. Drži, da je v ZDA drugačna družba z drugačnimi vrednotami, kot vsaka tudi s svojimi negativnimi platmi. Še vedno se čudim njihovemu odnosu do zdravstvene reforme in razprave o njej,« pravi zdaj že novinarski in dopisniški veteran. Toda hkrati jih je treba razumeti, zato poudarja, da se poskuša otresti preveč ozke slovenske optike, bralcem predstaviti dejstva in jim pustiti, da si sami ustvarjajo svojo sliko. Njegova ni rožnata in kičasta, »kakovost življenja v New Yorku je slabša kot v Sloveniji, toda po drugi strani ti mesto ponuja neskončno možnosti in izzivov«.
Zanj ni izzivov nikoli konec, kar je lani dokazal z drugo poroko. Tokrat je prekmursko srce ugrabila španska kolegica Marta, dopisnica madridskega časnika La Razón. Spoznal jo je po naključju, ko je v središču za tuje dopisnike vpraševal, ali kdo pozna predel Astoria v Queensu. »Marta je dejala, da tam živi in da mi ga lahko razkaže ...« Tako je zdaj razpet že med tri države.
