Prekmurka v Ljubljani ne bo žejna

Nova srečna dobitnica hektolitra osvežilne pijače Antonija Kos je po rodu prava Prekmurka, iz Lendave je doma, vendar živi v Ljubljani, kamor se je doselila s starši kot desetletno dekletce, že več kot 50 let je od tega. Tudi mož Stane ni pravi Ljubljančan, doma je iz Ribnice na Dolenjskem. V zakonu sta se jima rodila sin Stane in hči Maja, okoli Lendave pa ima še danes polno sorodnikov, saj sta bila tako oče kot mati doma iz tistega konca skrajno vzhodne Slovenije. »Oče je bil pravi Madžar, mama pa pol Slovenka, pol Madžarka, kar je za tisti konec Slovenije povsem običajno. Doma smo govorili madžarsko,« izvemo od Antonije, čeprav njena slovenščina prav nič ne kaže na to: zelo dobro jo obvlada, prav nič po prekmursko ne güča.

Oba sta upokojenca, Antonija, ki je za najbližje in prijatelje tudi Medi (Tončka nikoli ni marala biti), je bila nekoč v ugledni Metalki, trgovini z železnino na debelo in drobno, v pisarni je delala kot referentka, ko je to v začetku devetdesetih vzel vrag, je pristala na zavodu za zaposlovanje. Kar deset let je bila na zavodu in obenem priložnostno delala, znašla se je, kot je vedela in znala. Nekako ji je vendarle uspelo zbrati pogoje za upokojitev. Tudi mož je delal v Metalki, celo malo dlje kot Stanka, na koncu je bil v trgovini, ki je živela najdlje. »Toda saj veste, kako je to. Pokojnina je delovni dobi primerna, torej zelo nizka, zato še vedno delam, honorarno, kajpak. Ne gre drugače, mož, ki je tudi invalid, pa je doma in pazi najine tri ljubljenke – muce,« kljub vsemu z nasmehom pove prijazna gospa.

Od vseh osvežilnih pijač ima najraje vodo, ko ji povemo, da je te v hektolitru iz Dane dovolj, brez dodatkov okusov ali pa z njimi, je še bolj zadovoljna. »Še vedno gremo sem ter tja v Prekmurje, k sorodnikom, tokrat bomo tudi tja odnesli kakšen paket pijače, prav bo prišla ob družinskih srečanjih, tako da bo hitro pošla,« za konec navrže Antonija.