Prekmurje

Prekmurje dobro poznam. Ne brez razloga. Še bolj čudovite ljudi, ki tem od Boga in Ljubljane pozabljenim krajem dajejo nekaj, česar preostala Slovenija ne premore. Srčnost, plemenitost, dobroto. Tisoč sedeminsedemdesetim murašem so predvčerajšnjim izročili odpovedi o zaposlitvi, osemsto od teh jih je že drugič ostalo na cesti. Verjeli so, da beseda nekaj velja. Da je pravica nad krivico. Pa na koncu znova ostali brez vsega. Spomnim se na nekje prebrano, kako je pregovorna dobrota prekmurskega človeka v resnici njegova naivnost, ki ga je vselej tepla. Dodal bi, da tudi ponižnost.

V imenu države, ki je nikoli ni sram, zardevam. In se sprašujem, s kakšno pravico je delavstvo razdelila na potrebne in nepotrebne. Na tiste ob državnih jaslih, za katere se tolčejo razni štruklji, posediji, petroviči, vukadinoviči in jim kajpak nihče nič ne more, ter na one, ki jih lahko kdor koli čez noč vrže iz službe. Nakar gledam, kako jih butasti teve snemalci še dodatno ponižujejo in jim jemljejo tudi tisto zadnje, kar jim je ostalo – ponos in dostojanstvo. Snemajo jih v žlico, ko se oglasijo v dobrodelni kuhinji, v dlani in obraz, ko jim gospe in gospodje iz Rdečega križa ali Karitasa s filmskimi nasmehi delijo moko, konzerve, zvezke, svinčnike za njihove šoloobvezne otroke. Ki se tako že v prvem razredu osnovne šole učijo, da bodo morda nekoč ostali na cesti brez vsega. Da sta spričevalo in diploma zgolj papir.

Soboška Mura bi prihodnje leto praznovala okroglih devet desetletij. Ne verjamem, da jih bo. Ker verjamem v čudeže ravno toliko kot v državo. In ker gre osel le enkrat na led. Davnega leta 2005 sem namreč v Novicah zapisal: »Borut Meh, eden izmed najuspešnejših poslovnežev pod Alpami, je prejšnji torek povabil v goste vse, ki prisegajo na geslo, da obleka naredi človeka. Vodilna slovenska oblačilna znamka Mura je slavila osemdesetletnico, ki so jo praznovali kar ob simfonijah v Slovenski filharmoniji.« In zaključil z mislijo, kako so dotedanji Mehovi dosežki zanesljivi porok, da bo Mura tekla dolgo in uspešno življenje.

Verjel sem, kot so verjeli Prekmurci. Ter se uštel. Zanesljivo pa se nisem uštel, ko te dni prvič v njihovih očeh nisem uzrl prislovične ponižnosti. To je novo upanje. Vem, da mnogi tega ne bodo razumeli, posebno ne tisti, ki so danes do Prekmurja sočutni predvsem zato, ker se njim kaj takega ne more zgoditi.