NA KOŽO

Prekletstvo kruha

Objavljeno 19. oktober 2013 00.20 | Posodobljeno 19. oktober 2013 00.24 | Piše: Bojan Budja
Ključne besede: komentar

Blagoslov in prekletstvo kruha. Le komu je danes to še mar?

Bojan Budja.

Mit o kruhu umira. Pa četudi so med nami še oni, ki prekleto dobro vedo, kaj pomeni beseda lakota in kaj kruh. Nekdaj simbol sitega življenja. A roko na srce, le koga še danes zanimajo babičine in dedkove pripovedi o skorjici kruha, o krušnih drobtinicah, ki niso smele pasti z mize, o strašnih usodah, ki so včasih – ne vedno, ker na svetu poleg kruha primanjkuje tudi pravice – doletele ljudi, ki so kruh tako ali drugače zavrgli. Danes imajo kruha dovolj celo klošarji. Njihova blaginja se praviloma meri v litrih namiznega vina in manj v hlebcih. Le kdo hudiča pravi, da smo revni?! Da naš vsakdanji kruh ni tako sam po sebi dan in razumljiv.

Ob sredinem svetovnem dnevu hrane so me seznanili s podatkom, da povprečen Slovenec vsakoletno zavrže 82 kilogramov jedače. Raznovrstne, tudi mesene. Največ pa je v smeteh kruha. Hkrati izvem, da je pod Alpami, v moji, naši deželici, vse več čezmerno debelih otrok in mladostnikov. Ti mita o kruhu skoraj zanesljivo ne poznajo, na hrustljavo, mnogim sveto skorjico gledajo zavržno, oni živijo v svetu mekdonaldsov, čisburgerjev, bigmekov, nagetsov, hepimilov, pomfrijev, krispijev, rojalčisov ter še in še. Kruh je le nekaj, kar se kupi v merkatorjih, šparih, hoferjih, leklerkih. Zanje se tudi mleko molze iz tetrapaka. Pa se nostalgično spomnim časov, ko je bila zgodovina kruha tudi zgodovina človeštva. Ko nas je kruh vzgajal v ljudi. Blagoslov in prekletstvo kruha. Le komu je danes to še mar?

Nočem reči, da današnja mladež besede lakota ne pozna. Da so bili nekdaj lačni računalnika, ajpeda, ajfona, bodo bržkone trosili svojim potomcem. Ker pač vedno nečesa ni. A hrane imamo Slovenci očitno še dovolj. Na srečo. Četudi živimo 21. stoletje. Kar 87 odstotkov slovenskih družin si lahko vsaj vsak drugi dan privošči mesni ali enakovreden vegetarijanski obrok. Le ribe in tropsko sadje so manj pogosto na mizi. Če sploh. A brez tega lahko čisto spodobno preživimo. Tudi naši dedki in babice so.

Priznam: to, da vsak od nas, vključno s stoletniki in onimi v plenicah, na leto zavrže kar 82 kilogramov hrane, me je šokiralo. Šok ni prav nič manjši ob tolažbi, da je tri leta nazaj v smeteh končalo še dodatnih 11 kilogramov po glavi. Simbol moje hrane je kruh. Kruh v smeteh pa je klical prekletstvo.

Deli s prijatelji