Prek 300 dresov rokometašev

Slavko Kolar je eden tistih, ki imajo privilegij, da se z našimi rokometaši druži tudi takrat, ko se ti ne potijo na igrišču. Je predsednik združenja navijaških skupin, florijanovec z dušo in srcem, ki ima rad tudi narodno-zabavno glasbo. S fotoaparatom je rokometaše spremljal že, ko je bilo digitalno fotografiranje še v povojih. Danes je uradni fotograf Seha lige in tisti, ki s fotoaparatom v rokah naše rokometaše spremlja tudi v zakulisju.

Bobnar pri Florjanih

Drameljčan po rodu, že nekaj let pa Savinjčan Slavko Kolar je tisti, ki je prvi izstopil iz avtobusa, ki je na sprejem v središče Ljubljane pripeljal naše rokometaše, člane Rokometnega kluba Celje Pivovarna Laško, ki so na svetovnem prvenstvu v Franciji letos osvojili bronasto medaljo. A ta privilegij ni nič nenavadnega. Ne nazadnje je Slavko tudi predsednik Kluba ljubiteljev slovenskih rokometnih reprezentanc, kot se uradno imenuje in ki združuje okoli 150 navijačev šestih navijaških skupin iz vse Slovenije. Gre za celjske Florijane, Prleke, Šaleške graščake iz Velenja, Kockarje iz občine Hrpelje-Kozina, skupino navijačev Torcida iz Trbovelj in koprsko navijaško skupino Dvanajsti Kopra.

»Nekaj časa sem v klubu samo pomagal, potem pa je prejšnji predsednik odstopil in so me predlani kar določili, da sem jaz tisti, ki bo to prevzel. In ker nisem mogel reči ne, sem nalogo sprejel,« nam pove Slavko, ki rad spremlja tudi druge športe, a njegova največja ljubezen je rokomet. Tega aktivno spremlja že od leta 1995, ko se je včlanil v navijaško skupino Florijani, v njej je bil bobnar.

Članici tudi Poljakinja 
in Nemka

»Naloga našega kluba ali kar združenja vseh navijačev pa je, da organiziramo pot v mesta, kjer imajo naši rokometaši tekme. Vse navijaške skupine pokličem, da se dogovorimo, kako in kaj, veseli pa smo tudi vsakega novega člana ali članice, ki se nam pridruži,« pravi sogovornik, ki je še posebno ponosen, da imajo od nedavnega dve čisto posebni članici. Ena je mlada Poljakinja Malgosia Mlynik, ki je prišla tudi v Francijo navijat za našo, slovensko reprezentanco. Udeležila se je kar treh tekem. »Zanimivo pa je, da že zna zapeti tudi našo himno Zdravljico. Pa ne le ene kitice, temveč celo vseh sedem.« To dokazuje posnetek, ki ga je Kolar objavil na družabnem omrežju.

»V naš klub se je včlanila tudi zasebna zdravnica iz Magdeburga. Sama nas je poklicala in izrazila željo, da bi bila naša članica. In tudi ona je z letalom priletela v Francijo na eno tekmo naših rokometašev, ko so igrali z Islandijo,« pove. Sicer pa v Magdeburgu za tamkajšnji istoimenski rokometni klub igra Ormožan Marko Bezjak, naš aktualni slovenski reprezentant in nekdanji član Jeruzalema iz Ormoža in Gorenja iz Velenja. »Tako z Bezjakom kot tudi z zdaj že upokojenim rokometašem Juretom Natkom so dobri prijatelji,« razkrije Kolar. In še, da se obe, tako nemška zdravnica kot Poljakinja, učita slovenščine.

Energija med igralci 
in navijači

Marsikdo se verjetno sprašuje, kako navijači usklajujejo prosti čas s službenimi obveznostmi, da se lahko udeležujejo rokometnih tekem doma in v tujini. Kolar nam pove, da to za mnoge res ni preprosto, a sam je podjetnik, oba z ženo se ukvarjata s prodajo strešne kritine, zato se to da. »Zlasti pozimi, ko se v mojem poslu tako ali tako nič ne dogaja. Sicer pa z ženo niti na morje ne hodiva. Raje prihraniva denar in se na tekme odpeljeva z lastnim avtomobilom in čas koristno izkoristiva še za ogled katerih drugih zanimivosti,« pove sogovornik.

Navijači so seveda nepogrešljiv del spremljevalne ekipe naših rokometašev povsod, kjer igrajo, še posebno pa na najpomembnejših tekmah. Med igralci in navijači se prepleta nevidna energija, ki jim pomaga do boljših rezultatov, je prepričan Kolar, ki z mnogo rokometaši, predvsem pa njihovimi družinskimi člani, prijateljuje tudi takrat, ko na sporedu ni tekem. »Zelo veliko se družimo s člani družine Mihe Zarabca pa tudi Tilna Kodrina. In zanimivo, tudi starši in drugi družinski člani so že včlanjeni v naš klub navijačev,« je ponosen Kolar.

Florijanovci imajo himno

Ko ga pobaramo, kakšne ugodnosti jim prinaša članstvo, pove, da letna članarina znaša 15 evrov. »Rokometna zveza članom priskrbi brezplačne vstopnice za ogled tekem, včasih dobimo tudi majice, rekviziti pa so seveda naš strošek. Prevoz na tekme in namestitve v hotelih seveda tudi. Te stroške seštejemo in si jih razdelimo,« pove Kolar, ki je še vedno tudi navijač skupine Florijanov, ki se lahko pohvalijo celo z lastno narodno-zabavno himno, ki so jo posneli Vitezi polk in valčkov, ansambel, katerega član je bil Slavkov tast Vili Ograjenšek.

Pa tudi sicer je Slavko velik ljubitelj harmonike in narodno-zabavne glasbe že od mladih nog. In se druži tudi z mnogo glasbeniki, največ s harmonikarjem Branetom Klavžarjem. A niti rokometaši niso imuni proti narodno-zabavni viži, Blaž Janc se je denimo učil igrati diatonično harmoniko in zna zaigrati kakšnih pet, šest skladb, Miha Zarabec pa odlično poje, in to tudi Avsenikove in Slakove viže.