PROJEKTNA VLADA

Prej nezaupnica 
ali interpelacija?

Objavljeno 13. februar 2013 09.15 | Posodobljeno 13. februar 2013 09.15 | Piše: Jadran Vatovec

Ko bo Virantov trojček odigral svojo vlogo, ne bo več potreben.

Predsednik DeSUS Karl Erjavec menda bolj zaupa Lukšičevemu SD kot Državljanski listi (foto: Matej Družnik, Delo).

LJUBLJANA – Ne, vprašanje, zakaj se prav dr. Gregorju Virantu tako zelo mudi s prepričevanjem DeSUS in SLS, naj že nehata odlašati (iskati različne izgovore) in skupaj z njegovo Državljansko listo vložita predlog konstruktivne nezaupnice proti premierju Janezu Janši, ni nepomembno. V tej, če uporabimo politični žargon, fazi rušenja druge Janševe vlade je za dr. Viranta ter tiste, ki ga spodbujajo iz ozadja, ključnega pomena, da bi konstruktivno nezaupnico vložili in izglasovali še prej, preden si bodo člani DeSUS in SLS na svojih kongresih (1. oziroma 2. marca) utegnili izvoliti novi vodstvi in nova predsednika.

Za uspešno vložitev konstruktivne nezaupnice, za to, da bi sredinski trojček lahko predlagal mandatarja »projektne« vlade, za kakršno se zavzema začasna glavna pogajalka Pozitivne Slovenije (PS) mag. Alenka Bratušek, predsednik DL potrebuje zgolj deset poslanskih podpisov. DL, DeSUS in SLS jih skupno imajo celo 18. Njihovi podpisi bi več kot zadoščali, toda Jankovićeva Pozitivna Slovenija je že zdavnaj (na)povedala, da bi nezaupnico nedvomno podprla, Lukšičev SD pa prav tako priznava, da bi glasoval za nezaupnico, saj premierja Janše in njegove vlade ni nikoli podpiral in ju niti tokrat ne bi branil.

Za mandatarstvo še ni dobil nobene uradne ponudbe

»Špekulirajmo«: če bi dr. Virantu v prihodnjih desetih ali štirinajstih dnevih kot vrhovnemu (?!) poveljniku sredinskega trojčka za kakor bolj etično prihodnost Slovenijo uspelo zrušiti vlado in ustoličiti mandatarja »projektne« vlade po meri njegovih prišepetovalcev, bi v hipu postal največji junak med junaki gurujev vseslovenske vstaje, Odbor za pravično in solidarno družbo (OPSD) – prav včeraj je dr. Viranta v imenu tega odbora obiskala dr. Spomenka Hribar – pa bi vsa svoja morebitna odlikovanja za zasluge pripenjalo le še na njegove prsi. Pa ne samo to, Virantova priljubljenost med volivci bi se najbrž tako divje pognala kvišku, kot se curek obarvanega alkohola v termometru, ki ga kdo pozabi v pregreti savni. Za to pa bi bilo, kot rečeno, potrebno dvoje: da bi podpise pod zahtevo za konstruktivno nezaupnico dr. Virant vložil kot navidezni vodja sredinskega trojčka, in drugič, da bi se DeSUS in SLS strinjala z »njegovo« izbiro kandidata za projektnega mandatarja. Zato, da bi prostodušni državljani naivno verjeli, da je za hipno odrešitev vseh zagat in zadreg (za začetek konca grozne politične krize) zaslužen predvsem predsednik Državljanske liste, pa bi kot po navadi lahko poskrbel uglašen orkester lažnivih dnevnopolitičnih agitatorjev.

Dr. Virant bi, na primer, za mandatarja stranki DeSUS in SLS lahko predlagal dr. Mira Cerarja ml., predsednika sodnega sveta ter naključno tudi sina nekdanje generalne državne tožilke in podpredsednice LDS Zdenke Cerar, ki je sicer predvčerajšnjim predstavnikom medijev zatrjeval, češ da za mandatarstvo še ni dobil nobene uradne ponudbe. Mimogrede, Pozitivna Slovenija, ki ne skriva, da z izjemnim zadovoljstvom spremlja Virantova prizadevanja, je potrdila, da si je z dr. Cerarjem o njegovi verjetni kandidaturi za mandatarja dopisovala le neuradno (le prek elektronske pošte). Mu je pa menda tudi že obljubila, da ga bo zagotovo podprla.

Predčasnih volitev se ne bojijo v SD, SDS, SLS in DeSUS

Skratka, če bi predlagal njega (ali pa kogar koli drugega) ter bi se SLS in DeSUS s predlogom strinjala, bi si Virant v »projektni« politični zgodbi o uspehu vnaprej zagotovil pomembno vlogo in fotelj tudi, če bi se malo pozneje iz »objektivnih« razlogov zahvalil za nadaljnje sodelovanje SLS (in mogoče tudi Karlu Erjavcu) ter v domnevnem interesu države in državljanov vskočil v tako imenovani topli sendvič med predsednika SD dr. Igorja Lukšiča in začasno vodjo Pozitivne Slovenije mag. Bratuškovo. V zadnjih 23 letih smo se že lahko prepričali, da projektna koalicija, ki izvoli mandatarja za sestavo nove vlade, ni nujno enaka projektni koaliciji, ki pozneje vzame v svoje roke uzde izvršilne oblasti. Kdor nima težav s spominom, zagotovo ni pozabil, kaj se je (v dveh korakih) zgodilo po volitvah 1996.

Še nečesa ne smemo pozabiti: med zdajšnjimi parlamentarnimi strankami se čimprejšnjih predčasnih parlamentarnih volitev zagotovo ne bojijo v SD, SDS, SLS in DeSUS. Ne, Državljanske liste žal ni med njimi. Zato pa toliko bolj potrebuje trojčka, Jankovićevega Cerarja in projektno vlado mag. Bratušek.

Deli s prijatelji