LJUBLJANA – Delova komentatorka Tanja Starič je napisala, da je v tem hipu odgovornost mag. Alenke Bratušek, da ne bo odlašala z odstopom s položaja predsednice vlade, Zorana Jankovića, da ne bo zavlačeval z nerealnimi predlogi o nekakšnem novem začasnem mandatarju, predsednika opozicijskega SDS Janeza Janše, da ne bo zaviral postopkov, sklicujoč se na to, da še nimamo novega volilnega sistema, manjših političnih strank pa, da ne bodo igrali tako imenovane dvojne igre zgolj zaradi strahu pred slabim volilnim rezultatom v primeru predčasnih državnozborskih volitev. Tisti, ki menijo, da bi bilo nujno treba čim prej presekati gordijski vozel slovenske politične komedije zmešnjav, se, kajpak, strinjajo bodisi z vsem, kar je naštela Staričeva, bodisi skoraj z vsem. Ni sicer nobenega dvoma, da bi bilo (naj)bolje, če bi lahko že naslednje državnozborske volitve izpeljali na podlagi konsistentnejšega, do demokratičnih pričakovanj volivcev prijaznejšega volilnega zakona.
Če pa smo si pripravljeni resnicoljubno naliti čistega vina, si moramo priznati, da veliki večini zdajšnjih poslank in poslancev ne bi bila pogodu sprememba volilnega sistema v smeri večinskega volilnega sistema in da bi bila zelo nejevoljna, če ne bi imela (ne bi bilo) več volilnih okrajev. Sliši se paradoksalno, četudi sploh ni: večina je proti večinskemu sistemu! Večina poslancev se namreč zaveda – čeprav tega nikoli ne bo priznala pred televizijskimi kamerami –, da je prestopila parlamentarni prag zgolj zato, ker jo je stranka kandidirala v tako imenovanih izvoljivih volilnih okrajih. Če si kandidat(ka) PS, SD, SDS, SLS ali Desusa v za te stranke izvoljivem okraju, ti z lahkoto pade sekira v med.
Nekdanji gospodarski minister dr. Matej Lahovnik zato, na primer, upravičeno opozarja, da je za Slovenijo zdajšnji volilni sistem celo večji problem od nihanja donosov na slovenske obveznice. Zakaj? Ker je Slovenija prav zaradi prvega spet in spet, vedno znova v institucionalni razvojni blokadi: vsaka nova koalicijska vlada je nujno ujetnica manjših strank, ki so velikokrat sateliti velikih strankokratskih tvorb ali v stranke preoblečeni interesni lobiji.
Možnosti, da bi se kar dvetretjinska večina poslancev v državnem zboru vendarle uskladila in podprla z vidika državljanov zaželene spremembe volilne zakonodaje, pa kljub temu tako rekoč ni. Ne gre samo za nečimrnost »nenadomestljivih« parlamentarcev, največja težava je nekaj drugega: poslanci si pač niso pripravljeni sami odžagati veje, na kateri sedijo in bi lahko sedeli tudi poslej. Ob vsakokratnih volitvah se v parlamentarni dvorani zamenja največ tretjina poslank in poslancev – največ tretjina! –, vsi pa bi radi, če bi bilo mogoče, ostali tam tudi v prihodnje. Zaradi veljavnega volilnega sistema (in z njim predvidenih volilnih okrajev) je bila sicer večina zdajšnjih poslancev na listi Pozitivne Slovenije na zadnjih volitvah izvoljena izključno zaradi Zorana Jankovića. Večina poslancev SDS pa prav tako po zaslugi Janeza Janše. Ker je večina volivcev Pozitivne Slovenije zanjo oddalo svoje glasove zaradi Jankovića, večina volivcev SDS pa svoj glas zaradi Janše.
Zato danes v poslanskih klopeh lahko sedi tako veliko, kot jim pravimo ljubkovalno, parlamentarnih šalabajzerjev. Zato upravičeno ugotavljamo, da nobenega predstavnika zdajšnje strankokratske slovenske kaste niti malo ne skrbijo opozorila ustavnega sodišča, češ da bi bilo nujno treba odpraviti napake in pomanjkljivosti volilne zakonodaje.
Možnost za vezano trgovino?
Možnosti, da bi se dve tretjini poslancev kljub vsemu še dogovorili za spremembo volilnega zakona, s katero bi že za predčasne volitve uvedli večinski volilni sistem v tem hipu, kot je znano, pravzaprav ni več. Še ni. Obstaja pa menda možnost, četudi niti ta ni prav velika, da bi se zadostno število poslancev morda le dogovorilo za tako imenovano vezano trgovino: da bi se dovolj levih poslancev odreklo zdajšnjemu razmeroma nizkemu volilnemu pragu in podprlo predlog, da bi ga dvignili na 5 ali celo 6 odstotkov, v zameno pa bi dovolj desnih poslancev podprlo predlog, da bi v volilni zakon zapisali absolutni preferenčni (prednostni) glas. Če pa bi dovolj poslancev levih strank podprlo višji volilni prag, bi mogoče poslanci SDS celo v zameno podprli absolutni prednostni glas.
