LJUBLJANA – Računsko sodišče je izdalo revizijsko poročilo z naslovom Pravilnost poslovanja Urada predsednika Republike Slovenije v letu 2015. O pravilnosti poslovanja urada predsednika Boruta Pahorja v letu 2015, ja. Na spletni strani računskega sodišča so sicer že pred časom objavili, da je to revizijsko poročilo še v fazi predloga. No, od včeraj zadeva ni več zgolj v fazi predloga: poročilo je na voljo in v njem lahko preberemo, da je računsko sodišče uradu predsednika Pahorja za leto 2015 izreklo mnenje s pridržkom, ker je ugotovilo, da je posloval v neskladju s predpisi. Ne, mnenja s pridržkom žal ni mogoče šteti za pohvalo. Nevladna in neprofitna organizacija Transparency International Slovenia (TI Slovenia, transparency.si) je na družbenem omrežju twitter nemudoma objavila: »Urad predsednika Boruta Pahorja večkrat kršil zakon o javnem naročanju, kaže revizija računskega sodišča.«
Tudi brez pisne pogodbe
S čim pa naj bi kršil navedeni zakon oziroma kako je sprejemal odločitve v nasprotju s predpisi? Že v skrajšanem povzetku revizijskega poročila lahko preberemo, da, na primer, posameznih postopkov javnih naročil Pahorjev urad ni izvedel skladno s predpisi o javnem naročanju, da je prevze(ma)l in plač(ev)al tudi obveznosti brez sklenjene pisne pogodbe, da je med drugim naročil in plačal gostinske storitve, ki niso bile nujno potrebne za njegovo delovanje (za delovanje urada) niti za delo predsednika, ter da konec koncev pri najemu parkirnih mest sploh ni preveril ponudb na notranjem oziroma zunanjem trgu, ni izpeljal pogajanj z najugodnejšimi ponudniki in nazadnje v sklenjeno pogodbo ni vključil tako imenovane protikorupcijske klavzule. Nekemu zaposlenemu v uradu je urad poleg tega zaradi nepravilnega napredovanja v plačnem razredu posledično nepravilno tudi obračunal in izplačal plačo, dvema zaposlenima je odredil toliko nadurnega dela, da je to presegalo omejitev na letni ravni, in z razporeditvijo dela kršil njuno pravico do počitka ter, ne nazadnje, da je več zaposlenim previsoko obračunal in izplačal stroške prevoza na delo in z dela. Urad predsednika republike bo moral, to namreč od njega zahteva računsko sodišče, v svojem odzivnem poročilu poleg drugega izkazati, da je zaposlenim že »prenehal previsoko obračunavati in izplačevati stroške prevoza na delo in z dela ter da je začel izvajati aktivnosti za sklenitev dogovorov z zaposlenimi o vračilu preveč izplačanih sredstev«. Gre za povsem očitne kršitve, ki jih zagotovo ni mogoče opravičevati kot nekaj samo po sebi umevnega, češ, kdor dela pač nujno tudi greši oziroma krši predpise.
Še več podobnih ne bi bilo odveč Mar ne bi bile tudi ugotovitve drugih podobnih revizij lahko zanimive? Kako podobnih? Če bi, na primer, računsko sodi- šče – prav letos nas, kot vemo, čakajo predsedniške volitve – pod drobnogled vzelo še vse druge nove stare ali nove kandidate za predsednika republike, ki zasedajo neko javno funkcijo, ne samo Boruta Pahorja. Drži, računsko sodišče izvaja svoje pristojnosti povsem samostojno. Noben organ in institucija niti noben drug subjekt mu »ne morejo nalagati dela ali mu dajati navodil«, kakšno revizijo naj izvede, kdaj in kje. Lahko pa, če se za to odloči, samo po izrecno lastni presoji upošteva celo članke oziroma prispevke v medijih ter pobude civilnodružbenih subjektov. |
Oglejmo si še nekaj podrobnosti iz poročila računskega sodišča o pravilnosti poslovanja urada predsednika republike. Če je v uradu predsednika republike še v oktobru 2015 delovno uspešnost za povečan obseg dela prejelo »le« 28 tamkajšnjih javnih uslužbencev, kar je pomenilo 88 odstotkov v njem zaposlenih, pa je v novembru 2015 delovno uspešnost za povečan obseg dela izplačal 30 javnim uslužbencem od skupaj 32, kar je pomenilo 94 odstotkov vseh zaposlenih pri Pahorju.
Ravnal je previdno
In kako, s čim so to utemeljili iz urada? S tem, da so sredstva za plače zaposlenih v uradu v letu 2015 v primerjavi z letom 2012 zmanjšala za skoraj 17 odstotkov, da se urad zaradi varčevanja hkrati ni odločal za nadomestne zaposlitve: »Zaradi varčevalnih ukrepov je bila v letu 2015 negotovost na področju plač velika, zato je urad predsednika republike s sredstvi za plače ravnal izredno previdno.«
Drugi primer: urad predsednika republike je v letu 2015 pri Telekomu Slovenije naročil štiri mobilne aparate v skupni vrednosti 3110 evrov, vendar je to storil z drugačnimi tehničnimi specifikacijami in zunaj razredov, ki so bili predmet krovne pogodbe, s čimer je ravnal v nasprotju s 50. členom zakona o javnih financah, ki določa, da lahko neposredni proračunski uporabnik obveznosti prevzema le s pisno pogodbo, razen, seveda, če ni z nekim zakonom drugače določeno. Ker pred nakupom ni preveril konkurenčnih možnosti, je ravnal tudi v nasprotju z 10. členom pravilnika o javnem naročanju, po katerem bi moral urad v postopku oddaje javnega naročila, ker je bila vrednost javnega naročila večja od 2500 evrov (brez DDV), pridobiti vsaj tri ponudbe. Še ena, če temu lahko tako rečemo, posebnost: urad predsednika republike je 22. marca 2011 z NLB sklenil pogodbo o uporabi poslovne kartice MasterCard, ki pa je uradno veljala samo do 31. decembra 2014. Četudi pogodbe ni podaljšal in niti ni sklenil nove za leto 2015, jo je še naprej uporabljal in za njeno uporabo celo v nasprotju z določili zakona o javnih financah plačal članarino in zavarovanje. Pojasnilo urada glede tega se je glasilo, češ da so tovrstne pogodbe praviloma sklepajo za nedoločen čas oziroma do preklica: »Poslovanje s plačilno kartico MasterCard je ves čas potekalo nemoteno, ker je tudi banka verjetno pogodbo upoštevala kot pogodbo z veljavnostjo do preklica.« Še dobro, da sta bila urad predsednika in banka tako usklajena, četudi se nista usklajevala, a ne?