Fičo klub Slovenija, ki je eden od treh tovrstnih klubov pri nas, letos praznuje 10-letnico delovanja,« je povedal Zvone Dolenc, predsednik kluba, ki je organiziral prireditev, in navdušen zbiralec starodobnikov. Prsti ene roke so premalo, da bi lahko prešteli vse njegove starodobnike, ki so urejeni do najmanjše podrobnosti. Med njimi je kar sedem fičkov, nad katerimi se je navdušil kot inštruktor vožnje v avtošoli.
Dolenc je še povedal, da so takoj po ustanovitvi pripravili prvo srečanje lastnikov fičkov, žal pa so leta 2012, ko so se srečali petič, ugotovili, da je denarja za tako velik podvig premalo.
»Po nekajletnem premoru smo se tudi zaradi jubileja odločili, da srečanje oživimo,« je povedal predsednik Fičo kluba Slovenija, ki ima sedež na Prevojah. »Vesel sem, da so se lastniki fičkov v tako velikem številu udeležili našega srečanja. Na Starem trgu v Lukovici, ki je že nekaj let zelo lepo urejen, se je zbralo več kot sto fičkov, poleg tega še nekaj drugih njegovih italijanskih in srbskih sorodnikov, na primer fiat balilla pa legendarni fiat 500 topolinček, zastava 126 P in drugi.«
Fičko je preprosto legendarni avto. Lani so mu posvetili celo strokovno monografijo, ki jo je pripravil Martin Pogačar, zaposlen na Inštitutu za kulturne in spominske študije ZRC SAZU: »Ne politika, ne rja, ne spreminjajoči se estetski kriteriji, niti pričakovanja in zahteve voznikov ter tehnološko inoviranje avtomobila niso mogli materialno ali simbolno pokopati fička.« Avtomobila širokih ljudskih množic, ki je bil dostopen v desetletju po končani drugi svetovni vojni, že dolgo ne delajo več. Kljub temu jih še vedno videvamo na slovenskih cestah, bolj ali manj lepo urejene in redno vzdrževane. Medtem so si fički pridobili status starodobnega vozila.
Prvi enoprostorski avto
»Zgodba o fičku se je začela natanko pred 62 leti, leta 1955 na sejmu avtomobilov v Ženevi, ko je bil predstavljen kot povojni ekonomski čudež,« pravi Dolenc. »Nekaj let prej je Fiatov glavni inženir Dante Giacosa (1905–1996) dobil nalogo, da skonstruira malo vozilo, ki bo v nasprotju z legendarnim topolinom 500 omogočalo poceni in udoben prevoz za štiri potnike. Giacosa je topolina projektiral že davnega leta 1936 in je kmalu postal vzor mnogim proizvajalcem malih avtomobilov po svetu.«
Pri projektu 600 je torej znova delal Giacosa in prekosil samega sebe, ko je naredil – po mnenju mnogih – najuspešnejšega in najpopularnejšega fiata vseh časov, fiata 600. Miniaturni štirised v samonosni karoseriji z dvoje vrati je bil od predhodnika krajši za 130 milimetrov. Imel je vodno hlajeni štiricilindrični motor s prostornino 633 kubičnih centimetrov in moč motorja 16 kilovatov (21,5 KS).
V Fičo klubu Slovenija so še povedali, da so zadnji model fiata 600 v Italiji izdelali leta 1960. Ta model so začeli izdelovati še v Avstriji, Argentini, Nemčiji, Španiji in nekdanji Jugoslaviji, točneje v Crveni zastavi v Kragujevcu. Proizvodnja v zavodih rdeče zastave je trajala vse do leta 1985.
Od začetka proizvodnje, 18. oktobra 1955, so izdelali 2,695.197 fiatov 600 v vseh različicah. Kot pravijo lastniki, zbrani v Fičo klubu Slovenija, je bil fiat 600 prvi enoprostorski avto. Leta 1962 je stekla proizvodnja zastave 750M, vozila, ki je bilo zelo podobno fiatu 600E. Proizvodnja v tovarni Crvena zastava je bila enaka kot v Fiatovih tovarnah. Razlike so nastale leta 1970, ko je Fiat prenehal izdelovati ta model. Sledile so določene posodobitve. Zastava 750 je imela nov 795-kubični motor, termostat in zaprt sistem hlajenja. Za tem je prišel na trg model zastava 750S s spremenjeno notranjostjo in volanom, ki so ga prevzeli iz fiata 126.
V Kragujevcu so proizvodnjo ustavili 18. novembra 1985, izdelali pa so 923.487 fičkov. Izdelovali so jih tudi v sosednji Avstriji.
Senad Eminović iz Špitala ob Dravi je le eden od nekaj več kot sto lastnikov fičkov, ki so prišli na srečanje v Lukovico. »Leta 1993 sem se odločil za nakup steyrja 600, letnik 1955, torej je bil narejen po Fiatovi licenci prav na začetku njihove proizvodnje. Ima nekaj manj kot 100.000 km, kar je prav neverjetno, je pa zelo dobro ohranjen, obnovljen in redno vzdrževan. Rad prihajam na tovrstna srečanja, lastniki teh fičkov smo združeni v Oldtimer fičo klub Avstrija. Če bi ga prodal? Veliko ljudi me to sprašuje, a ga ne bi dal za noben denar, saj sem nanj preveč čustveno navezan. Ocenjujem pa, da je vreden od 8000 do 10.000 evrov.«
Zvone Dolenc, ki je prepletal niti tokratnega srečanja, je še povedal, da naj bi bilo pri nas približno 250 urejenih fičkov, vseh skupaj pa jih je še okoli 500.