Na območju Radohe sta gotovo najbolj znani Mihovska in Radoška jama. V prvi so v 90. letih odkrili morišče, ostanke vojnih pobojev, ki so jih pomagali očistiti tudi jamarji. Ti so takrat našli obsežno nadaljevanje jame; do velike dvorane s kapniki je mogoče priti po 20 metrov dolgem ozkem, sicer suhem vodnem rovu, ki je nastlan s kunjimi iztrebki. Radoško jamo pa so pred drugo svetovno vojno lastniki žage opremili za turistični ogled in vanjo vodili svoje stranke. O tem še danes pričajo lesene stopnice, sicer pa je jama lepo zasigana in, kot pravijo jamarji, »vredna greha«.
Ajdovska jama je javnosti vse bolj znana po zaslugi sodelovanja Jamarskega kluba Novo mesto in Petra Štanglja, velikega ljubitelja narave, ki želi, da bi se bolj zavedali, v kakšnem okolju živimo, da smo nanj ponosni in da naravo spoštujemo ter sobivamo z njo tako, da jo ohranjamo čim bolj nedotaknjeno in nepoškodovano.
Čeprav je v soboto zjutraj, ko je Štangelj organiziral drugi pohod od Podgrada do Ajdovske jame, ki bo očitno postal tradicionalen, deževalo, temperatura pa se je nevarno približala ledišču, se je pri podružnični šoli Podgrad zbralo okoli 60 pohodnikov, dobro obutih za hojo po razmočenem gozdnem terenu.
O vaseh, ki so združene v Krajevno skupnost Podgrad, je pisal že Valvasor, tudi Aškerc je hodil tod okoli in zabeležil, da tu živijo trmasti, prijazni in delavni ljudje, ustvarjalni navdih pa so zaradi naravnih lepot v tem delu Dolenjske našli številni slikarji. In pravzaprav ni čudno, da je odlično lokacijo odkrila tudi grajska gospoda, saj so, verjetno že v 12. stoletju, na bližnjem Mehovskem hribu grofje Višnjegorski postavili grad. »Ti so osvajali Belo krajino, ki je bila sestavni del Hrvaške,« je del zgodovine pojasnil Marjan Strajnar iz Dolnje Težke Vode, ki ga preteklost domačih krajev zelo privlači, tudi zato je spisal zajetno knjigo z naslovom Dolnja Težka Voda. Grad Mehovo je zamenjal več lastnikov, a danes o njegovem obstoju pričajo le ruševine. Ko ga je upodobil Valvasor, je še stal, tudi v 19. stoletju so bile še ohranjene mogočne razvaline, nato pa so jih porabili za zidanje šole in obnovo cerkve in župnišča v Podgradu ter za postavitev božjepotne Marijine kapele pri Vinji vasi.
Da bi bila približno uro hoda dolga pot lažja, je že na začetku v bližnjem hramu Slavko Turk poskrbel za okrepčilo, od tam pa je pohodnike po trasi nekdanje ozkotirne železnice pot pripeljala do Ajdovske jame, ki se skriva v zaledju mogočnih bukovih gozdov.
Te so znali dobro izkoriščati naši predniki, prva desetletja 20. stoletja je delovala celo parna žaga Radoha, zaradi ustanavljanja lesnih obratov in žag pa so naredili gozdne železnice. »Na tem območju je bilo 42 kilometrov gozdnih železnic, ki so po drugi svetovni vojni propadle, so pa po trasi začeli graditi gozdne ceste,« pove Vili Turk, lokalni gozdar z novomeškega zavoda za gozdove.
No, do Ajdovske jame je treba z gozdne poti zaviti in nekaj minut pešačiti po razgibanem gozdu, kar nekaj spretnosti pa je bilo potrebno, da so se pohodniki spustili v brezno, sploh zaradi dejstva, ker je strm vhod v jamo deževje spremenilo v debelo plast blata, v katerem je obutev vsaj do gležnjev dobila povsem novo podobo.
Za jamo so gotovo vedeli že naši predniki, pred dobrega četrt stoletja pa jo je prvi raziskal novomeški jamar Andrej Hudoklin, ko ga je na Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine, kakor se je prej imenoval zavod, klicala občanka, ker so otroci iz Uršnih sel med igro v gozdu, ko so njihovi očetje v bližini podirali drevje, našli zanimivo glineno posodo. »Očitno je nekoga zamikalo brezno in je zlezel notri ter našel neobičajno glineno posodico, ki sem jo zaradi zanimivih oblik nesel arheologu. Ta je ugotovil, da gre za značilno posodo bronastega obdobja, torej spada v čas od 1. do 2. tisočletja pred našim štetjem. Očitno je bila jama primerno zatočišče za ljudi in živali,« je nizal misli Hudoklin in opozoril, da imajo jame svoj proces nastajanja. Ob dejstvu, da v sto letih voda raztopi centimeter apnenca, je jamski prostor v pradavnini segel daleč naprej, na območje, ki je danes že poraščeno z gozdom. »Pred milijoni let jo je po vsej verjetnosti ustvaril podzemski vodni tok, ki so jo spreminjali tudi drugi naravni procesi,« meni jamar. Sicer pa je Ajdovska jama nastala z udorom, vidi se namreč, da se je v preteklosti strop v vhodnem delu sesul. Strm vhodni del jame in tla dvorane prekrivajo podorni bloki, ki so v končnem delu zasuli potencialno nadaljevanje. »Očitno je narava dobro zarušila rove, ki so bili v preteklosti, saj pri opazovanju nismo zaznali prepiha, ki bi nakazoval nadaljevanje jame,« je še povedal Hudoklin.
Če torej velik del kraškega podzemlja ljubiteljem narave ni dostopen, pa jamarji s fotoaparati in kamerami poskrbijo, da lahko vsaj del njihovih odkritij občuduje širša javnost. Kot na primer v filmu Čar neznanega Tomaža Grdina, ki so ga ob pomoči agregata projecirali tudi v Ajdovski jami, kjer je v soju karbidovk zapela Ana Čop, na drugem koncu jame pa sta s harmoniko in violino presenetila še Marko in Mateja. Del neokrnjene dolenjske pokrajine je razkril še kratki film Mirana Klevišarja S kolesom do pitne vode.
In ker očitno radovednih ljubiteljev narave ne ustavi niti močno deževje ne megla, lahko organizatorji prihodnje leto na poti od Podgrada do Ajdovske jame na Radohi pričakujejo še več pohodnikov.