LJUBLJANA – V slovensko ustavo bi lahko zapisali tisto, kar je nekdo nedavno dejal zgolj v šali: da smo slovenski davkoplačevalci nedvomno ljudje z zelo kratkim spominom in z jeklenimi živci. Medtem ko se predstavniki porajajoče se vladne koalicije, za katere, kot kaže, sploh ni najpomembneje, kaj bo nazadnje pisalo v koalicijskem sporazumu in kaj morda (vendarle) ne, že dogovarjajo o razdelitvi rezervatov, pardon, ministrskih foteljev, se slovenske javnosti še kar zaskrbljeno sprašujejo, ali se res lahko zgodi, da Zavezništva Alenke Bratušek (ZaAB), čeprav je tako rekoč programski siamski dvojček Stranke Mira Cerarja (SMC), nazadnje ne bo med vladnimi strankami. Ja, težje (si) je postavljati ključna vprašanja, lažje pa je po nojevsko potiskati glavo v pesek.
In katero vprašanje bi zagotovo spadalo med ključna? Denimo tisto, kako kdor koli leta 2014 še lahko zaupa politikom, strankam in vladnim koalicijam, ki nam že vnaprej odkrito (na)povedo, da nameravajo kljub finančno-gospodarski krizi celo povečati število ministrstev, ministrov, državnih sekretarjev in posledično pri proračunskih jaslih zaposliti še več svojih kadrov.
Lahko bi rekli, da je bila dozdajšnja vladna koalicija, ki je podpirala vlado premierke mag. Alenke Bratušek, razmeroma skromna, saj je imela le trinajst ministrov. V Cerarjevi SMC, ki vztraja, da si želi biti tako zelo drugačna, pa so sklenili potencialnim koalicijskim partnerjem predlagati, da bi po novem v vladi poleg predsednika vlade dr. Mira Cerarja mlajšega sedelo »samo« šestnajst ministrov. Spomnimo se, nekdanji direktor ugledne mednarodne svetovalne hiše McKinsey & Co. dr. Peter Kraljič nas je že leta 2009 opozoril: »Kar osem ministrstev, ki med sabo ne sodelujejo dovolj, se ta hip v Sloveniji ukvarja z vprašanji, ki so bistvena za ekonomijo. Zakaj v državi z zgolj dvema milijonoma prebivalcev potrebujemo toliko ministrstev? Švica, na primer, jih ima samo šest!«
Saj še ni dokončno
Ne, težava žal res ni samo število ministrskih resorjev in, kajpak, bodočih ministrov. Novi predsednik državnega zbora in eden od najvplivnejših članov vodstva SMC dr. Milan Brglez je konec koncev pred nekaj dnevi (v intervjuju za Delo) lepo pojasnil, da se mu dozdeva, da je število ministrstev in ministrov odvisno tudi od števila koalicijskih partnerjev. Dodal je: »Morate pa vedeti, da vlada odloča z večino.« Je pa dr. Brglez vsaj priznal, da število v predlogu koalicijskega sporazuma predvidenih ministrov še ni nujno dokončno. Še sreča. Če so v Sloveniji v vladni koaliciji samo štiri ali celo samo tri politične stranke, čemu bi te potrebovale ker šestnajst ministrskih foteljev, a ne? No, če pa v predlogu koalicijskega sporazuma v naslednjih dnevih ne bodo ničesar bistvenega spremenili, bo ministrstev vendarle šestnajst: za zunanje zadeve (z uradom za Slovence po svetu), za notranje zadeve, za zdravje, za obrambo, za finance, za pravosodje, za javno upravo, pa za gospodarstvo, za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, za šolstvo in šport, za visoko šolstvo, za znanost in tehnologijo, za infrastrukturo, za kulturo, za kmetijstvo ter za okolje in prostor. Še več, SMC želi ustanoviti tudi tako imenovano vladno projektno pisarno.
Kot rečeno, še večja težava od števila ministrstev, ki menda ni dokončno, je to, da je vodstvom bodočih vladnih strank kakor samoumevno, da se o tem, kdo se bo zavihtel na čelo posameznega ministrstva, pogajajo, še preden parafirajo predlog koalicijskega sporazuma, še huje, še preden vedo, kakšen bo koalicijski sporazum, na podlagi katerega naj bi sodelovali v novi vladi, oziroma česa v njem ne bo. Skratka, živimo v povolilnih razmerah, ki jih je novinarka Dnevnika Tatjana Pihlar zgovorno opisala s štirimi besedami: »Začenja se delitev plena.« Ker je očitno prav to za politične stranke, ki volivcem všečno obljubljajo, da želijo državo rešiti iz vseh zdajšnjih zadreg in zagat, najpomembneje.
Židan in Erjavec hočeta več!
Čeprav je SD na zadnjih volitvah podprlo precej manj volivcev kot na prvih predčasnih leta 2011, bi mandatar dr. Miro Cerar mlajši tej koalicijski partnerici z veseljem dopustil, da tudi v prihodnje vodi ista tri ministrstva kot doslej (za šolstvo, za gospodarstvo in za kmetijstvo). Toda SD ima drugačne želje, kot jih je imel leta 2011. Pa tudi mag. Dejan Židan se ne bi več zadovoljil zgolj z vodenjem ministrstva za kmetijstvo. Privlačijo ga novi izzivi, na čelu druge vladne sinekure. Se je pa zato prvak Desusa Karl Erjavec spet pripravljen zadovoljiti z vodenjem zunanjega ministrstva. Bi pa Desus kljub temu rad prevzel vodenje še treh drugih ministrstev. Četudi marsikdo dvomi, da ima med svojimi člani toliko kakovostnih ministrskih kandidatov? Pa saj v Sloveniji to nikoli ni bil problem, a ne?
