Pred zimo brez strehe nad glavo

»Bilo je 15. avgusta, ko smo se vrnili z božje poti v Marijo Bistrico,« Marjanca Hudorovac pove o dnevu, ko so ostali brez strehe nad glavo. V nevihti, ki se je razbesnela tisto popoldne, je strela udarila v hišo. Vso elektriko so imeli izklopljeno, a ni nič pomagalo: kot palec debela strela – nekateri pravijo, da je bila vodna – je zakrožila po stanovanju in udarila v strop. »Od groze sem okamnela,« opisuje 68-letna Anica Hudorovac, lastnica hiše. Ne ve, kako so jo spravili ven, ko je zagorelo. Ne spomni se, kaj se je dogajalo, ve le, da se je zavedla šele na cesti. Z rešilcem so jo odpeljali v bolnišnico in potem je še en teden hodila po injekcije.

»To hišo smo delali vse življenje. Ni bila še končana, pa je brez strehe,« pravi gospa, ki je delala v lesnem podjetju Zora. V proizvodnji si je zaslužila skromno pokojnino, vsak mesec dobi 420 evrov. Podobno pokojnino ima mož Anton, ki je bil zaposlen v Beltu. »Položnice so pa visoke,« pravi. Imata štiri odrasle otroke: tri sinove in Marjanco. Dva delata na komunali, dva pa bi se zaposlila, če bi le bila možnost. Hči je šivilja: »Saj veste, kako veliko brezposelnost imamo tu, v Beli krajini. Še civili težko najdejo delo, kaj šele mi, Romi. Saj bi marsikateri med nami rad delal, a dela ni.«

Pet ljudi trepeta

»Trideset let sem imela hišo zavarovano! Januarja pa, kot da nam je bilo to namenjeno, nisem sklenila zavarovanja, ker je že tako veliko stroškov,« razloži Anica Hudorovac, ki se ne jezi na življenje, ki ji je poslalo tako hudo preizkušnjo. Le gleda lahko, kako se je spremenila urejena hiša, ki ima asfaltiran dostop in ob strani kozolček s koruzo in bučami. Toda streha je prekrita s plastično ponjavo, da dež ne pada v notranjost, ta pa je komaj primerna za življenje.

A lahko bi bilo še huje. Aničin dom je povezan s sinovim, ta pa z domovanjem drugega sina. Brez strehe nad glavo bi lahko ostali vsi, vse tri družine... Tako pa pred zimo trepeta pet ljudi, ki živijo skupaj: Anica in Anton ter Marjanca z družino. Na srečo so bili gasilci iz Črnomlja dovolj hitri in so prišli v 20 ali 30 minutah, pravi Marjanca: »Meni se je zdelo, da je trajalo celo večnost. A so morali po poti razžagati drevo, ki je v neurju padlo na cesto.«

»Tej pridni romski družini lahko občina pomaga tako, kot pomaga vsem, ki se znajdejo v podobnih težkih situacijah. Dobili bodo naročilnico s 3000 evri,« pravi Tamara Potočar, direktorica črnomaljske občinske uprave. Marjanca Cimerman, sekretarka Rdečega križa Črnomelj, ki se je ob nesreči družine Hudorovac vrnila z dopusta, da ji je lahko pomagala z osnovnimi potrebščinami, pravi podobno: »Na skladu v Ljubljani smo takoj zaprosili za pomoč in družina bo dobila 1500 evrov.« Na Centru za socialno delo Črnomelj so jim dodelili enkratno pomoč, kar bo v dveh mesecih skupno zneslo nekaj več kot 800 evrov. V vseh teh ustanovah pravijo podobno kot soseda z Lokev, Marjana Sevnik: »To so delavni in pridni ljudje, ki jim je treba pomagati.«

Škoda je ogromna

Pomoč pa potrebujejo zato, ker je ogenj – po grobih ocenah – naredil za okoli 32.000 evrov škode. V družini Hudorovac prihrankov nimajo, saj so vse, kar je bilo mogoče, porabili za življenje in urejanje doma. »Prijatelji in sosedi so nam že veliko pomagali, tudi ko smo čistili pogorišče,« je hvaležna Marjanca. Ljudje so jim dajali celo denar, po deset, dvajset, največ štirideset evrov. »Saj niti nimajo,« razloži Anica. Marjanca Cimerman, ki se vsak dan srečuje z občani, ki jim življenje ni naklonjeno, meni podobno: »Ti kraji niso bogati, stiska je res velika.«

Anico Hudorovac pa skrbi, kako bodo pričakali zimo. Bo streha na hiši? Denarja nimajo, zavarovalnine ne bo, pomoč ustanov bo prišla, ko bodo mlini zmleli. A to ne bo dovolj za postavitev strehe. Bodo spali v miru? Ponjave morajo čim prej zamenjati s pravo kritino, ker plastika ne bo vzdržala hujšega naliva, kaj šele zime, ki zna v teh krajih dobro pritisniti. Streha stane. Les, delo, strešniki …

Znajdejo se, koliko se da, in naredijo, kar lahko. Družina že barva les za obijanje napušča, naročeno je ostrešje. »Za napušč smo les naprosili, ostrešje nam bodo dali na obroke, ker vedo, da bomo vse poravnali,« pravi Anica, ki pa ve, da manjka denar za strešne plošče in plačilo mojstrov: »Iščemo in prosimo za pomoč povsod, kjer je to mogoče. Drugače ne gre. Jesen je tu, zima pa za njo. Mi pa ne vemo, ali bomo pod streho ali ne.«

Smo ljudje še ljudje in smo pripravljeni pomagati? Bo družina, ki je vse življenje trdo delala, mirno preživela zimo? Pomagajmo. Ker smo v resnici vsi tako krhki, da se lahko že jutri znajdemo v podobni situaciji in bomo potrebovali pomoč.