Pred Triglavom še trening pod Stolom

MOSTE PRI ŽIROVNICI – Nekam nenavadna je za začetek pohodne ture šesta ura popoldne, a s pravo opremo ter čelno svetilko in spremstvom ljudi, ki poznajo tako rekoč vsak kamen na poti navzgor in pri vrnitvi v dolino, je to posebno doživetje. Naše zbrane izžrebane pohodnice in njihove družinske člane – naš organizirani trening pred septembrskim vzponom na Triglav je bil odprt za vse – sta na parkirišču ob jezu Završnica pozdravila predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije Igor Potočnik ter predsednik Planinskega društva Radovljica Tine Rezar, ki je sodelujočim kot prostovoljni strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije s področja varovanja gorske narave podal več koristnih napotkov. Prvi je v korak za narekovanje primernega tempa stopil domačin Franci Jamšček iz Most pri Žirovnici, še prej pa smo navzočim povedali, da pot po Rudnici 78-letnik pozna dobro, saj je bil po njej šestkrat. V tem tednu! Čili gospod niza korake po tej poti do Valvasorjevega doma pod Stolom skoraj vsako dopoldne na čaj in debato s hribovskimi prijatelji, pa najsibo sneženje z besno butajočim vetrom, deževna moča ali sončna pripeka.

Tako kot Nena Nevenka Muršič, ena naših izžrebank, udeleženka resničnostnega šova Big Brother slavnih, skoči takole, za dobro jutro ali dober večer, na Šmarno goro. Med prvim grizenjem v klanec po ogrevanju mimo položnejših pašnikov smo med skakljanjem po koloni poslušali mešanico naših narečij in takoj spoznali, da se je povabilu na trening odzvala paleta naših prijateljev iz vse Slovenije, ne le iz bližnjih mest in prestolnice. »Vaš trud s treningom še ravno v pravšnjem času za malce bolj intenzivnejše priprave za pot na Triglav je super poteza,« smo slišali med potjo od ene od udeleženk, potem pa smo skočili naprej in prvemu in seveda najstarejšemu v koloni povedali, da gre prehitro. Tako smo se na dveh tretjinah poti za minutko ali dve ustavili, popili požirek vode in počakali tiste zadnje, ki jih je pri vsakem koraku budno varoval podpredsednik GRZS Slavko Rožič skupaj s članom postaje GRS Radovljica Juretom Žvanom.

Po prihodu do Valvasorjevega doma, najboljše koče lanske planinske sezone, ki je tudi letos v finalu izbora za naj planinsko postajanko, smo se seveda morali po gasilsko skupno poslikati, nato je sledilo sladkanje z mlečnimi presežki, ki so nam jih do Valvasorjevega doma poslali naši sponzorji pohoda in že tradicionalni gorniški prijatelji iz Mlekarne Celeia. Po počitku je direktor Uprave za policijske specialnosti Robert Sušanj predstavil Letalsko policijsko enoto. Ogledali smo si filmske posnetke reševanja s policijskimi helikopterji, posnetega s kamerami, ki so bile nameščene na čeladah gorskih reševalcev in na plovilu. Pri tem je stari maček letalskega reševanja in predsednik komisije za letalstvo pri GRZS Toni Smolej pojasnil postopek klica na pomoč v gorah in med drugim povedal, da ima po toliko letih reševanja v gorah v trenutku, ko izstopa iz plovila, pripet le na jeklenico, srčni utrip okoli 190 udarcev na minuto.

Ker se je čez Stol prikobalila zvrhana mera nevihtnih oblakov in je začelo rahlo deževati, smo se odgovorno pol ure prej, kot je bilo predvideno, podvizali v dolino. V svetlobi čelnih svetilk, ki se je lomila med dežnimi kapljicami, smo se po isti poti previdno spustili do izhodišča. Nekaj napotkov za zadnje priprave naših udeleženk smo med sklenitvijo treninga še podali pred slovesom in rekli kakšno o primerni opremi. Organizatorji pohoda smo se prepričali, da se vsaka nova stotnija bolj odgovorno pripravi za naskok na Triglav, manj je ležernosti in več zavedanja, da je gora osvojena takrat, ko se vrneš v dolino, in ne ko si na vrhu.