Pred Švicarji

Predvčerajšnjim smo pisali o nenavadnem razkošju v Rogatcu, občini ob slovensko-hrvaški meji, ki šteje kakih 1500 duš. Ob glavni cesti, ki pelje skozi kraj, stojita dober kilometer narazen dve osnovni šoli. V vsaki pa le peščica otrok, skupaj za en razred. V vsaki so seveda tudi učiteljice, čistilke, bržkone tudi pripadajoča hišnika in vse drugo, kar spada zraven. Vključno z ravnateljema. Šolsko ministrstvo vse to mirno plačuje. Češ da odločitev, ali si res lahko privoščimo osnovno šolo na vsak kilometer, v njih pa razrede s štirimi ali petimi učenci, ni v njihovi pristojnosti. So pa zato v pristojnosti šolske ministrice napovedani ukinjanje šolske pomoči, klestenje interesnih dejavnosti, ukinjanje šole v naravi, krčenje učnih programov, vpisnih mest ter še in še. Zdi se, da bi najraje ukinili kar otroke. A niti v tem primeru nisem prepričan, da bi kaj privarčevali. Saj imamo tudi univerzo, imenovano Emuni, za katero je ministrstvo v zadnjih letih namenilo štiri milijone evrov, a doslej ni bil vanjo vpisan niti en sam samcat študent.

Nikar mi ob tem razpredati o zdravi pameti. Je že dolgo nimamo. Sicer v Rogatcu na enem samem kilometru ne bi imeli dveh osnovnih šol za vsega nekaj otrok in v Portorožu ne dobro financirane evro-sredozemske univerze brez enega samega študenta. Kajti mi živimo v Sloveniji. In ne v kakem švicarskem kantonu, kjer so se varčevanja v šolstvu spomnili že pred desetletjem. Pa ne po slovensko. Gimnazija v mestecu Wetzikon blizu Züricha je svojim dijakom naložila, da morajo znanje iz matematike, nemščine, kemije, biologije, športa in dveh tujih jezikov osvajati sami. Brez pomoči učiteljev, predavanj, učbenikov. Le z učno snovjo so jih seznanili na začetku šolskega leta. In rezultat? Prvi seveda prišparanih 900.000 frankov na leto. Drugi pa – saj ne boste verjeli! – znatno višje povprečje ocen. Pouk brez učiteljev je potolkel klasičnega. Samouki so postali vrhunski bruci. Tudi ali zlasti zato, ker so si lahko mladost dozirali sami. Po potrebi, željah, pričakovanjih.

Ljubljana je kakih 700 kilometrov od Züricha. Uro poleta z Adrio Airways ali Air Swiss. Predaleč, da bi se kaj naučili. Rogatec raje samovšečno jemljemo kot dokaz standarda, ki si ga niti Švicarji ne morejo privoščiti.