Pred pričami umoril geometra: Nisem kriv

LJUBLJANA, VELIKE LAŠČE – »Od hiše, mimo katere pelje makadamska cesta, ki se tod povzpne nekoliko višje v hrib, je bil oddaljen kakšnih dvesto metrov, že v mešanem gozdu.« S temi besedami je aprila 2011 eden od kronistov začel zgodbo o junaku, ki je doživel bližnje srečanje s kosmato mrcino in postal eden od redkih zemljanov, ki se je lahko pohvalil: »Preživel sem napad medveda.«

Govoril je: »Jaz sem ga brcal, on me je grizel od nog do glave. Zdi se mi, da sem šestkrat začutil ostre zobe njegovih čeljusti. Ne vem, koliko časa je trajalo. Ko je odšel, se mi je posvetilo, da tac ni uporabljal, drugače bi me razkosal. Ali pa je morda sreča ravno v tem, da sem v očeh napadalca še bolj droben kot v resnici,« je pripovedoval tedaj 45-letni Roman Hočevar iz zaledja Velikih Lašč, vasice Hrustovo.

A že nekaj časa Hočevar ni več junak, o njem nihče več ne govori kot o šibkem človeku, ki je izpod medvedjih zob in šap ubežal gotovi smrti. Za take tiče, kot je on, namreč naš kazenski zakonik veleva (do) 30 let zapora.

Obtožbe niti ne razume

Prav zaradi Hočevarja so kroniste poti znova vodile na Hrustovo tudi v zgodnji jeseni lanskega leta, njega pa včeraj pripeljale pred sodnico kazenskega oddelka ljubljanskega okrožnega sodišča Vesno Podjed. Na predobravnavnem naroku se mu je ponudila možnost priznati, da je 18. septembra 2012 iz nizkotnih nagibov umoril 47-letnega geometra Romana Novakoviča iz okolice Kočevja, ko ga je iz svoje nelegalne pištole z razdalje enega metra usodno ustrelil v glavo.

Sodnica ga je pobrala, ali razume vsebino obtožbe, pod katero se je podpisal ljubljanski tožilec Darko Novak, a je dvoumno izjavil: »Niti ne.«

Česa ne razume? »Denimo tistega, ko piše, da iz nizkotnih nagibov.« Kaj pa zločin, tega prizna? »Ne!«

Po napadu medveda (foto: Milan Glavonjić).

Zato mu bodo sodili pred velikim kazenskim senatom, proces pa se bo začel 8. marca. Na sojenju bodo zaslišali tudi izvedenki za psihiatrijo Martino Tomori in Ano Marijo Zavasnik, ki mu s svojim mnenjem nista prinesli kakšne posebne olajševalne okoliščine. Po njunem je bil sicer ob dejanju nekoliko zmanjšano prišteven, prav bistveno pa tudi ne.

Najverjetneje je kar prav, da ju zaslišijo, da izvemo, ali je z njegovo duševnostjo res vse v najlepšem redu, saj so njegovi dokazni predlogi med predobravnavnim narokom marsikoga v sodni dvorani privedli do tega dvoma. Sodnico je namreč prosil, naj mu dovoli oditi po te dokaze, za katere ve le on, kje so. Potem je nerazumljivo nadaljeval, da to, kar ji želi prinesti, ni povezano le z ozadjem dogajanj, ki so privedla do tragedije. »Gre tudi za izdajo potnega lista, ko mi niso dali nič za podpisati. In v zvezi s postopkom ter odškodnino zaradi napada medveda name. In z drugimi postopki. Podpisi so ponarejeni.«

Kaj bi šli iskat, kateri predmet?« ga je pobarala sodnica.

»To je vse povezano. Menda imam bančne račune, za katere sploh ne vem. Ne vem za nobene dokumente, niti za zdravstveno izkaznico.«

Posebnež, ki je grozil

Kaj vse so preiskovalci ugotovili v preiskavi umora, bomo torej izvedeli šele na marčevskem začetku sojenja, ko bo tožilec Novak prebral očitke na Hočevarjev račun.

Znano je, da so nič hudega sluteči geometri prišli 18. septembra izmerit in zakoličit še edini makadamski del vaške ceste, ki teče po njegovem zemljišču. Šlo je za 100 metrov dolgi odsek in za meritve v postopku razlastitve. Hočevarjeva družina je bojda pred kakšnimi 30 leti dovolila, da speljejo novo pot po njihovem zemljišču, toda pozneje, ko je občina asfaltirala to cesto, Roman Hočevar tega ni dovolil in niti ni hotel skleniti kakršnega koli dogovora.

Kot nam je pozneje pripovedoval laški župan Anton Zakrajšek, se je občina z njim pogajala zelo dolgo, vse od 2006. do 2009.: »Ponujali smo zamenjave zemljišča in cene, ki so bile nad takrat določenimi. Ponujali smo tudi trikrat višjo ceno, 15 evrov za kvadratni meter, kar je veliko več, kot je mogoče dobiti za travnik.« Ker pa Hočevarjeva (Roman in njegova mati Marija) nista popustila, so se odločili za postopek razlastitve.

Skupina ljudi, ki je prišla merit septembra, je bila tam že julija predlani in aprila lani, a jim je Roman delo vselej onemogočil. Tokrat pa so se odločili, da naloženo nalogo izpeljejo do konca. A še preden jim je uspelo zakoličiti cesto, je Hočevar stopil iz hiše in začel streljati na njih. Novakovič je obležal mrtev, drugima dvema je uspelo pobegniti.

Okoliški živelj se je po zločinu razgovoril o storilcu najokrutnejšega kaznivega dejanja. Dejali so, da je čudak, potuhnjen. Zadnja leta se bojda ni pogovarjal z nikomer, praviloma je hodil po cesti, saj ga je bilo po bližnjem srečanju z medvedom zelo strah zaviti v gmajno. »Z dolgimi lasmi, v kavbojkah in japonkah je večkrat šel gor in dol, in kadar ga je zagrabilo, je ovil glavo in se tako zakril,« ga je opisal sosed.

Nekateri od ljudi s Hrustovega pa niti nad tragičnim razpletom zgodbe niso bili preveč presenečeni, saj so se spominjali, da je večkrat pretil. Zaradi njega, so rekli, vaške ceste – tistega strmega dela, kjer voda cesto ob vsakem neurju spodjeda – občina ni mogla asfaltirati.

Grozil je, da bo koga tudi ubil, če bodo na zemljišče, ki je njegovo, prišli še kakšni geometri. Vendar ni nihče pričakoval, da ima pištolo in da jo bo zaradi nekaj kvadratnih metrov zemlje tudi uporabil.