V temni kleti zgradbe ob industrijskem kanalu, ki loči Brooklyn od Queensa, leži laboratorij za velike fante. Vse od računalnikov, povezanih s stružnicami ali pa s stroji za vlivanje predmetov iz plastike, do čisto običajnih vrtalnikov, kladiv in klešč. Sredi tega ustvarjalnega razkošja kraljuje Božo Kemperle, slovenski kipar, ki je korenine pognal v New Yorku.
Mehiški učni dnevi
Kemperle se je rodil, odraščal in študiral umetnostno zgodovino v Ljubljani, ko pa ga niso sprejeli na likovno akademijo, je brez pomisleka pograbil svojo potovalno torbo. Večina je konec 70. let v zadnjih vzdihljajih cvetličnega gibanja odhajala iskat spoznanja v Indijo, on pa je odšel na zahod. V Mehiko. »Namenoma sem šel v drugo smer, a brez posebnega načrta, gnala me je le radovednost,« se še danes smeje svoji izbiri.
Znašel se je v slovitem umetniškem mestu San Miguel de Allende, kjer je v baru spoznal nemškega slikarja Lotharja Kestenbauma. Ta je učil na eni od tamkajšnjih akademij in ga povabil, naj se vpiše. »Še danes sem prevzet – hodil sem v šolo, ki jo je poslikal José Orozco (slavni slikar mehiškega zidnega slikarstva, op. p.),« se spominja mehiških učnih dni. Tri leta je študiral, preživljal se je s slikanjem aktov. »Gole ženske ... tako dobro sem jih risal, da so se prodajale za med,« se po vsem tem času še vedno tako huronsko krohota, da mu pritečejo solze smeha.
Radovednost ga je popeljala tudi na sever, v ZDA. Čeprav je bila »Jugoslavija zanimiva država, če si želel potovati, nikoli kasneje nisem imel potnega lista, ki bi odprl toliko vrat«. A vrata iz Mehike v ZDA so ostala nekaj časa zaprta. »Vstopni vizum sem dobil samo zaradi odličnih priporočilnih pisem s fakultete,« se spominja. Avtobus ga je v New York pripeljal 8. decembra 1980, na dan, ko je pred stavbo Dakota mrtev obležal John Lennon.
Zelena karta
Končal je v najcenejšem hotelu, polnem transvestitov, iz najhujše zadrege pa mu je pomagal Italijan, ki ga je spoznal v mehiški šoli. A se je hitro postavil na noge in začel obiskovati ugledno Art Students League, kjer so mu priskrbeli štipendijo in pomagali dobiti študentski vizum. »Amerika je bila dobra do mene,« se nasmeje. In prizna, da se je na prvi pogled zaljubil v mesto. »New York ni enostaven, ima samo dve možnosti – ali ga vzljubiš ali pa ga ne maraš,« trdi.
Ker mu je glavo zmešalo tudi črno mini krilo z belimi pikami na stopnicah moščanske gimnazije, je počakal, da je Mojca končala študij, nato pa je čez Atlantik odpeljal še njo. Denarja ni bilo veliko, a je mladost pokrpala, kar jima je manjkalo. Kiparske izkušnje, ki jih je dobil med šolanjem, so mu pomagale do službe v livarni Art Foundry, kjer je postal specialist za kalupe; dobil je dragoceno zeleno karto, dovoljenje za delo in bivanje v ZDA.
Veliki kipi in roboti
Med njegovimi najbolj priznanimi deli je instalacija, ki jo je leta 1993 postavil kot del razstave 50 kiparjev prihodnjega stoletja v parku Socrates v četrti Astoria. »Ustvarjanje zunaj je povsem drugačno kot v ateljeju, prostor te zelo hitro požre, izgubiš se kot mravlja,« pravi. Na ostankih pomola, ki se je pogreznil v vodo, je zgradil leseno konstrukcijo in jo oblekel v mavec. Velike kipe je delal daleč v vodo in tako visoko, »da me je postalo strah, da bom padel in bo vsega konec«.
Razsežnost in nevarnost sta bila tudi del razstave Kontinuiteta časa v Friderikovem stolpu celjskega Starega gradu, ki jo je leta 2000 postavljal z alpinisti, enemu od njih pa je med vratolomnim delom menda skoraj odtrgalo roko. Njegova nagnjenost k velikemu se je zadnje čase obnesla, svojo dolgoletno ljubezen do spajanja umetnosti, tehnologije, mehanike in inženirstva pa je pripeljal v digitalno dobo. Kljub korakanju proti sedmemu desetletju so njegovo novo orodje umetniškega izražanja roboti.
»Tehnologija tako močno vpliva na naša življenja, da se ji umetnik ne more izogniti. Človeka organsko spreminja, po mojem mnenju je celo seks drugačen, kot je bil pred 50 leti,« strastno pojasnjuje svojo usmeritev. Po njegovih besedah smo priče velikim socialnim spremembam, kot umetnik pa ima dolžnost, da se z njimi spoprime. In to počne z veliko energijo, kljub marsikateremu dvomu, saj je, kot pravi, treba spremljati svet okoli sebe in z njim rasti.
Delaj, kar hočeš
Pomemben del Kemperletove umetniške in newyorške zgodbe je britansko-ameriški kipar William G. Tucker, ki mu je ponudil brezplačen prostor v stavbi, v kateri je še danes. Dejal mu je: »Delaj, kar hočeš.« Vpeljal ga je v svet sodobnega kiparstva in »čeprav sem bil vedno prepričan, da bom slikal, sem zaradi njegove spodbude odkril, da sem kipar«.