LJUBLJANA – »Mi želimo, da konkretne rešitve zaživijo na terenu in da bo konfliktov manj,« pravi Rok Černe z Zavoda za gozdove Slovenije, ki je koordinator projekta Celovito upravljanje in varstvo rjavega medveda v Severnih Dinaridih in Alpah – Life DinAlp Bear. To je eden od treh obsežnih slovenskih naravovarstvenih projektov, ki so bili lani izbrani v hudi konkurenci 1468 projektov in jim je Evropska komisija odobrila sredstva. DinAlp Bear je vreden šest milijonov evrov, od tega bo Evropa zagotovila 70 odstotkov oziroma štiri milijone evrov. Trajal bo pet let, v njem pa poleg Slovenije sodelujejo še Avstrija, Italija in Hrvaška, saj populacije naših medvedov ni mogoče obravnavati izolirano.
Strokovnjaki se seveda ne bodo izognili proučevanju medveda, saj bodo z genetskimi analizami ugotavljali njihovo število. Zadnje natančnejše številke so namreč iz obdobja 2007/2008, ko so pri nas našteli 434 odraslih živali. »Kakršna koli številka, koliko jih je zdaj, pa bi bila napačna,« je jasen Rok Černe, ki še doda, da v javnosti velja prepričanje, da je število medvedov z zadnjem desetletju naraslo. Temu ne oporeka in ne pritrjuje, dodaja le, da je stališče Zavoda za gozdove Slovenije jasno: »Povečevanje številčnosti medveda v osrednjem območju ni zaželeno in za ohranjanje medveda ni potrebno.«
Na leto za 200.000 evrov škode
Zato projekt DinAlp Bear ne bo le ozko strokoven in ne bo podal le velikosti populacije medvedov v državah, ki v projektu sodelujejo, dodaja Černe: »Bolj kot mednarodni vidik projekta je pomemben lokalni vidik, pri katerem bomo reševali konkretne probleme z medvedi na terenu.« V preteklosti so prepoznali kup težav pri sobivanju medvedov in ljudi, vendar ponekod uveljavljenih rešitev – od medovarnih smetnjakov in kompostnikov do ograj – ni bilo mogoče uresničiti zaradi pomanjkanja denarja.
Številke so jasne: v zadnjem desetletju so medvedje na leto naredili za 200.000 evrov škode na premoženju ljudi, škodnih primerov pa je bilo okoli 600 na leto. »Ta škoda je vedno povezana s hrano,« razloži Rok Černe. Našteje čebelnjake, smetnjake, kompostnike, smetišča, sadovnjake, tudi odvržene klavniške ostanke. Sicer se te velike zveri v času, ko je v gozdu bogat obrod, pretežno zadržujejo tam in takrat je število konfliktov manjše. Ko pa je hrane v gozdu manj in jo poiščejo v bližini človeka, je medvedova logika preprosta, razloži Černe: »Če je medved nagrajen s tem, da na nekem mestu dobi hrano, se bo tja vračal.«
Konflikte med ljudmi in medvedi na ZGS merijo s številom škod, klici intervencijski skupini in konkretnimi akcijami na terenu, ki se v primeru rednega pojavljanja medveda v naselju ali v neposredni bližini naselij končajo z odstrelom. Med letoma 2007 in 2014 je bilo v povprečju 230 klicev na leto, od tega se je dalo dve tretjini urediti s pogovorom, v eni tretjini primerov pa je skupina posredovala na terenu. Povprečno so v zadnjih 10 letih izdali 20 odločb za odstrel na leto, od tega je bilo 10 medvedov ustreljenih. »Medvede, ki so izgubili strah pred človekom, je treba odstraniti, drugače žal ne gre,« pravi Rok Černe.
Znano je, kako preprečiti konflikte z medvedi
Vendar lahko človek prepreči, da bi se medved navadil na človeka: če onemogoči dostop do hrane. V Italiji, v narodnem parku Amadello Brenta, kamor smo iz Slovenije pred 25 leti izvozili deset medvedov, zdaj pa se je njihovo število povzpelo na 50, znajo ne samo tržiti zgodbe o medvedih, temveč obvladajo tudi postopke, s katerimi konfliktov med medvedi in ljudmi ni veliko. Varovanje čebelnjakov z električnim pastirjem in z navadno ograjo je nekaj običajnega, podobno kot imajo vsaj dva tipa medovarnih smetnjakov.
To bodo v okviru projekta DinAlp Bear zagotovili tudi na območjih, kjer so težave z medvedi. Po načrtih naj bi do konca prihodnjega leta imeli po Sloveniji oziroma na območjih, kjer so medvedi, najmanj sto medovarnih smetnjakov, vsaj toliko kompostnikov, ki bodo varni pred medvedi, in vsaj 50 kompletov elektroograj, tudi premičnih. Zdaj, na začetku, so v okviru projekta DinAlp Bear obiskali občini Loški Potok in Kostel, kjer so ljudje izjemno tolerantni in v resnici sobivajo z medvedi. »V Kostelu je, na primer, za večino povsem običajno, da gre ovca ponoči na varno,« razloži Rok Černe praktične vidike zavedanja, da ljudje bivajo na območju, kjer je tudi medved.
K sodelovanju vabijo občine
Manj so medvedov vajeni na robnem območju osrednjega življenjskega prostora medveda, kjer pa so tudi drugi okoljski dejavniki – hitro se izmenjujejo travniki z njivami in gozdovi, naselji. »V takem okolju je še toliko bolj pomembno, da medved ne pride do hrane,« pravi Černe in vabi občine k sodelovanju v projektu. Podrobnosti so danes objavljene na strani http://dinalpbear.eu, dodatne informacije pa je mogoče dobiti na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..
Vsekakor, dodaja sogovornik, ni dovolj, da bi izpeljali projekt, torej prešteli medvede, imeli delavnice po terenu in v prostor namestili zabojnike in drugo opremo. Brez sodelovanja ljudi vse to ne bo zaživelo, poudari Rok Černe in sklene: »Naša želja je, da skupaj iščemo in najdemo rešitve, ki se bodo razvijale in delovale. Namen projekta je jasen, na lokalni ravni ponuditi pomoč ljudem, ki jim medvedi povzročajo preglavice. Skupaj želimo najti rešitve, ki bodo dolgoročne, saj si le tako lahko predstavljamo pojem sobivanja z medvedom in drugimi velikimi zvermi.«
