ŠKOFLJICA – Prebivalci nekaterih slovenskih krajev imajo to nesrečo, da jih napredek vedno bolj ovira; eno takšnih naselij je Škofljica. Med njim in Ljubljano sta zgolj Lavrica in nekaj kilometrov razmahane in na asfaltnih robovih pošteno obrabljene ceste, po kateri se vsak dan vozi več deset tisoč vozil. Cesta smrti, kot rečemo cesti Ljubljana–Kočevje, je iz leta v leto bolj obremenjena, zastoji na njej pa so stalnica.
Deklica v jarku
Največ zastojev povzroča migracija ljudi iz kočevsko-ribniškega konca na delo v glavno mesto, ki traja med pol sedmo in pol deveto zjutraj proti Ljubljani, med tretjo in peto popoldne pa v nasprotni smeri. K še večji gneči prispevajo trume novoselcev, ki so se ustalile v novozgrajenih stanovanjskih naseljih in hišah na Škofljici in Lavrici.
Tudi kamionarjev je veliko. Tam je vse en velik zastoj, ki se še zaostri ob vsaki težavi od blizu in daleč: če se pokvari zapornica ob železniški progi, nastane zastoj, če popravljajo cesto na ljubljanskem Rudniku, kamor vodi cesta smrti, so kolone daljše in še počasnejše. »Če pa je nesreča na avtocesti, pa se sem zlije trikrat toliko vozil,« pove direktor škofeljske občinske uprave Marko Podvršnik. »Življenje se nam je poslabšalo in skrbi me za otroke,« prostodušno prizna župan Ivan Jordan. Težava ni nova in z njo se tamkajšnje prebivalstvo in velmožje ukvarjajo že poldrugo desetletje, premakne pa se malokaj. »V tem času smo imeli že sedem različic obvoznice, dočakali pa je še nismo,« dejstva našteva Jordan, ki je tudi koordinator trinajstih županov mest ob cesti smrti. Ti vztrajajo pri obvoznici, ki bi na primer rešila težavo, da za interventna (oziroma) medicinska vozila sploh ni stranskega pasu in lahko obtičijo skupaj z drugimi vozniki v reki pločevine. Najšibkejši člen te neželene simbioze ljudi so pešci, še posebno otroci. Ne zgolj tisti, ki s starši hodijo in čakajo vzdolž te ceste, ampak predvsem škofeljski, ki obiskujejo tamkajšnjo šolo in vrtec. »Če bi se držali glavne ceste in prometnih predpisov, ne bi bilo težav. Toda vozniki v gneči postanejo nestrpni, rinejo po šolskih poteh, spregledajo prometne znake ter se požvižgajo na prepovedi prometa, otrok ne spustijo prek prehoda za pešce,« župan našteje le nekaj najbolj perečih stvari. Ter omeni primer deklice, ki je morala skočiti v jarek, da je voznik ni povozil!
Rešitev spet v zraku
Starši za ureditev problematike pritiskajo tudi na direktorja občinske uprave: »Zjutraj vozniki lezejo po vseh uličicah, divjajo in izsiljujejo. Imamo težave, kako vzpostaviti red, od staršev pa poslušamo grožnje, da ne bodo dali otrok v šolo,« pove Podvršnik. Možakarji, ki jih zmotimo med kavo, so zelo nezadovoljni, omenjajo protest. Zaporo ceste! »Cesto smrti bomo zaprli,« so odločeni. To je grožnja, ki nenehno visi v zraku. Če domačini zaprejo cesto, jo blokirajo v opomin, bodo velike težave vzdolž ceste smrti. A zavedajo se, da bodo tudi sami med prizadetimi, posledice pa bi nosili tudi številni delavni ljudje, ki se že tako težko borijo za vsakdanjo skorjico kruha. »Po uro vozimo tri kilometre. Ozka grla so križišča in proga, stranske ulice so polne vozil, jajcamo se po tem nemogočem prometu. Vozniki so nestrpni, zjutraj je živa norišnica in ena sama dolga kolona,« pravi Lojze, ki je pred šolo prišel po otroka. Krajanka Viktorija (po)ve, da ceste zabašejo Kočevci in Ribničani.
Medobčinsko redarstvo ob Škofljici pokriva še dve občini, dela samo en redar, policija, ki je obveščena o tej problematiki, pa prav tako nima dovolj kadra, ugotavljajo občinarji. Sami se ukvarjajo z dogovori z vladami; prejšnja je sprejela zavezujoče dogovore, pa jih ni speljala do konca. Nova je prišla na pogovore v začetku aprila, a je njena prva skrb klestenje proračuna: v avtocestni družbi ni denarja za dogovorjeni priključek na avtocesto za Šmarje - Sap, ki bi malce razbremenil Škofljico.
Z vlado, točneje s predstavniki ministrstev, se bo Jordan znova sestal sredi junija. Upajo, da se bo trasa obvoznice enkrat v mandatu te vlade le znašla v državnih prostorskih načrtih, a to bo le še eden od številnih korakov. Kot je videti, so Škofljičani obsojeni na izpustne pline vozil, ki v koloni stojijo ter se premikajo s polžjo hitrostjo. Na prestrašene otroke in starše, ki jim gredo kocine pokonci, ko otrok po vrnitvi iz šole pove, da se je umaknil pred dvema nesrečama. In ko človek na občinskem zidu ugleda črno-bele podobe Škofljice iz časov, ko je še niso sekale reke in potoki pločevine, dojame minljivost in spremenljivost človekovega okolja. Nekoč skladni videz vasi je postal (pre)naseljena kolonija ljudi iz bližnjega velikega mesta, nekoč dovolj pretočne poti so zabasane vsak delovni dan. In nekoč cesta ni bila cesta smrti, ki je začela po voznikih vse bolj ogrožati še pešce ob njej.
