Slovenci se premalo zavedamo svoje bogate potapljaške tradicije, ki je tesno povezana s svetovno zgodovino človekovega odkrivanja podvodnega sveta. To prepričljivo dokazuje pred slabimi devetimi leti odprt Muzej podvodnih dejavnosti Piran. Vsi, ki so si ga že ogledali, so presenečeni, kako močno smo vpeti v vse, kar je človek zadnjih sto let počel pod gladino Jadrana, in so ponosni na to dediščino, ki jo je treba seveda še naprej zbirati, obdelovati in predstavljati. Del muzeja je namenjen tudi jamskemu potapljanju in prav letos praznujemo 60 let od prvega takega potopa s težko potapljaško opremo pri nas.
Muzej je edinstven daleč naokoli, navdušeno ga obiskujejo celo tuji potapljaški strokovnjaki, tako da mu je Historical Diving Society iz Londona, ki združuje 20 nacionalnih organizacij iz vsega sveta, katerih delo je povezano z raziskovanjem in predstavljanjem zgodovine podvodnih dejavnosti, podelil prestižno priznanje muzej leta. Na ogled so starodavni skafandri, podvodne obleke, tlačilke in celo potapljaški regulator stisnjenega zraka franz clouth iz leta 1880. Kot kaže, je edini še ohranjeni na svetu.
Prikazana je najrazličnejša stara potapljaška oprema za delovne, športne, vojaške in reševalne potope. Zbirka vodi obiskovalca skozi čas različnih vojnih mornaric in ob tem postavlja slovenske potapljače na njihovo zasluženo mesto. Večina naših prvih potapljačev se je namreč izučila v mornaricah Avstro-Ogrske in Italije, ki sta pač bili tu. Tako so osvojili različne šole potapljanja ter prakse in si pridobili osebne izkušnje. Izluščili so najboljše in to uporabili za uveljavitev stroke pri nas, ki je pomembna tudi za najrazličnejša podvodna dela. Muzej je zato tudi nekakšen spomenik pionirjem slovenskega potapljanja. Ker je precej zanimanja deležen prikaz zgodovine podmorničarstva, ki prav tako spada v domeno podvodnih dejavnosti, je celo priljubljeno zbirališče slovenskih podmorničarjev ter drugih starih pomorskih volkov.
Podvig brez skafandra
Te je seveda kljub nevarnosti vleklo tudi v vodni svet kraških jam, saj jim je razvoj potapljaške tehnike to začel z leti počasi omogočati. Tako vodja muzeja Žarko Sajič pravi: »Prvi jamski potop na našem ozemlju je bil izveden v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko se je Vittorio Malusa v obleki za potapljanje siebe gorman spustil v hladno vodo v Postojnski jami. Za njim sta se 12. septembra 1939 brata Ivan in Dušan Kuščer v Malem rovtu pri Vrhniki podala raziskovat izvir Ljubljanice. Pomagala sta jima Alfred Šerko in Franci Bar, ki je dogodek tudi fotografiral.«
Malusa ni imel za tiste čase običajne težke potapljaške obleke, ampak posebno plavalno obleko za hladne vode, ki jo je Siebe Gorman izdelal po nesreči Titanika za reševanje v mrzlih vodah, in se je izkazala za primerno tudi za spuste v podzemne jame. Brata Kuščer pa sta bila opremljena z doma izdelano ročno potapljaško tlačilko za zrak, katere cev je imel potapljač kar v ustih, masko in preprosto platneno obleko. V obeh primerih je šlo za podvig brez skafandra. Ker pa je navdušenje za jamske potope med potapljači naraščalo, saj imamo za tako dejavnost dobre razmere, sta sledila brata Ljubo in Ivo Govič. V sodelovanju JLA iz Pulja sta tako 16. in 17. septembra 1954 izvedla potop v sifon Pivka jame. Ker druge opreme takrat pri nas ni bilo, sta se tja podala s težko potapljaško opremo, ki za jame, kjer je veliko ovir ter ozkih prehodov, ni bila prav primerna.
»S težkimi čevlji, velikim okornim skafandrom in preostalo kakšnih 80 kilogramov težko opremo je potapljač za seboj vlekel še debelo cev za zrak, ki bi se lahko kam grozeče zataknila. Tako je bila to res nevarna avantura, ki jo štejemo za prvi tovrstni potop s skafandrom pri nas. Letos mineva 60 let in upam, da nam bo zanimiv potop skupaj s Postojnsko jamo uspelo rekonstruirati in tako pomembno obletnico atraktivno zaznamovati,« si želi Sajič. Dodaja, da ni slišal, da bi kje na svetu uporabili tako opremo s skafandrom v jamah. Morda so jo v kakem rudniku, kar pa je že druga zgodba.
Seveda se je jamsko potapljanje izpopolnjevalo in o inovativnosti prvih tovrstnih potapljačev pri nas priča tudi v muzeju razstavljeno ohišje za fotoaparat, ki ga je izdelal Anton Praprotnik. Ohišje in posnetke, ki so nastali z njim leta 1969 v sifonu Žerovnišnice ob Cerkniškem jezeru, hranijo v muzeju.
Piranski potapljaški muzej obišče približno 10.000 radovednežev na leto in vedno jih presenetita kakšen nov eksponat in podvodna zgodba, ki ga spremlja. Ob enem od zadnjih Sajič pojasnjuje: »To je skafander, ki se je po vojni uporabljal pri razminiranju morja oziroma za iskanje min. Da se je potapljač skoncentriral na pogled naprej, nima stranskih okenc, ima pa okence zgoraj, da je lahko videl vezi, s katerimi so bile mine sidrane. Poleg tega okenca nimajo stekla, ampak so iz plastike. Izumili so ga v angleški tovarni Siebe Gorman in je prišel k nam najverjetneje kot pomoč Unre. Namenjen je bil za razminiranje. Pozneje so ga uporabljali za druga podvodna dela, zato je bil nekoliko predelan.
Poleg njega je skafander, ki so ga za izjemno globoke potope izumili v Sovjetski zvezi. Je na mešanico zraka in helija. »Naši vojaški potapljači so v 60. letih hodili na šolanje v to državo in Jugoslavija je dobila tri take skafandre. Z njimi se je usposabljala enota za reševanje iz podmornic, ki je bila ena od najbolje usposobljenih tovrstnih enot daleč naokoli,« Sajič začenja še eno od mnogo zgodb tega muzeja.
