LJUBLJANA – Prva potresna opazovalnica na današnjem ozemlju Slovenije je začela delovati 18. septembra 1897 v stavbi takratne realne gimnazije na današnji Vegovi ulici v Ljubljani. To se je zgodilo dobri dve leti po močnem velikonočnem potresu 1895., ki je povzročil veliko škode.
Potresno opazovalnico je organiziral in vodil Albin Belar, profesor kemije in naravoslovnih znanosti. Čeprav je že pred tem časom v različnih avstro-ogrskih krajih občasno deloval kak instrument, namenjen zapisovanju potresov, gre v Ljubljani za prvi primer organiziranega in neprekinjenega instrumentalnega spremljanja tega pojava v monarhiji.
Njegove naprave najboljše na svetu
Albin Belar, slovenski seizmolog, naravoslovec, naravovarstvenik, izumitelj žepnih radijskih sprejemnikov in začetnik radijskih oddaj na Slovenskem, se je rodil 21. februarja 1864 v Ljubljani, umrl pa 1. januarja 1939 v Polomu pri Kočevju.
Sin skladatelja Leopolda Belarja je na ljubljanski realki leta 1883 maturiral, po končani srednji šoli pa nadaljeval študij na visoki tehniški šoli na Dunaju in v Gradcu ter pozneje na univerzi na Dunaju, kjer je po končanem študiju postal profesor kemije in naravoslovja. Tam je leta 1890 tudi doktoriral.
Po doktoratu je odšel na Reko, kjer je sprejel službo asistenta za kemijo in naravoslovje na mornariški akademiji. Tam se je začel resneje zanimati za seizmologijo in kemijsko tehnologijo. Leta 1896 se je vrnil v Ljubljano in začel poučevati kemijo in naravoslovje na ljubljanski realki. Postal je sodni izvedenec za kemijo, objavljal je tudi znanstvene razprave v takrat najbolj znanih znanstvenih revijah s področja kemije, mineralogije in geomorfologije in seizmologije.
Leta 1897 je v Ljubljani v Vegovi ulici ustanovil prvo potresno postajo na ozemlju Slovenije in v tedanji habsburški monarhiji na splošno. S tem je postavil temelje seizmologije v tedanji državi, Ljubljana pa je postala pomembno središče evropske seizmološke znanosti. V naslednjih letih se je ukvarjal z izdelavo tremomerov, kakor je imenoval priprave za merjenje potresov. Kmalu jih je tako izpopolnil, da so dolgo veljale za najboljše na svetu. Članke in razprave o potresnih meritvah je objavljal v mednarodnih znanstvenih revijah, med letoma 1901 in 1910 pa je tudi sam izdajal mesečnik in revijo, v katerih je objavljal opazovanja ljubljanske seizmološke postaje. Poleg ljubljanske seizmološke postaje je namestil več seizmografskih aparatov na Češkem ter eno postavil še v Beogradu.
S silo upokojen
Poleg seizmologije se je še vedno ukvarjal tudi z drugimi področji naravoslovja: kemijo, mineralogijo, geologijo pa tudi s tehniko. Poleg tremomerov je v svoji delavnici izumil in sestavil prvi žepni radijski sprejemnik. Radijska tehnika je postala tako njegova druga ljubezen, zaradi česar je postal pobudnik javnih radijskih oddaj na Slovenskem.
Poleg znanosti je Belar oboževal naravo, še posebno pri srcu so mu bile slovenske gore, kamor je pogosto zahajal. Je eden idejnih očetov zaščitene doline Triglavskih jezer in Triglavskega narodnega parka.
Takoj po prvi svetovni vojni so ga oblasti neutemeljeno ožigosale za slovenskega nacionalista in nemškutarja, zaradi česar so ga leta 1919 s silo upokojili in mu zaplenili vso opremo, knjižnico in arhiv ter ga izselili iz stanovanja v Ljubljani. Belar se je bil prisiljen preseliti v družinsko vilo v Podhom pri Bledu, kjer je imel manjšo potresno opazovalnico. Načrte za vilo mu je narisal sošolec Maks Fabiani. Tam je poskušal nadaljevati svoje delo, vendar je na začetku 30. let 20. stoletja zbolel in se je bil prisiljen odpovedati raziskovanju. Preselil se je k prijateljem v Polom pri Kočevju, kjer je 1. januarja 1939 umrl. Njegov nagrobnik na ljubljanskih Žalah je bil zaradi nemarnosti novih lastnikov groba na prehodu v 21. stoletje žal umaknjen, na Belarjevo prvo potresno opazovalnico pa spominja spominska plošča ob vhodu na srednjo šolo na Vegovi ulici v Ljubljani.
Prva znana omemba potresa na ozemlju Slovenije izvira iz leta 792. Od takrat je bilo bolj ali manj zanesljivo zapisanih več kot 3000 potresov. Ker je večina teh zapisov iz zadnjih 100 ali 200 letih, lahko sklepamo, da je precej potresov ostalo nezapisanih. V Sloveniji sta po večji pogostosti potresov na prvem mestu predvsem območji Ljubljane in Brežic, razmeroma velika pa je tudi na območju Metlike in Ilirske Bistrice. Največ potresne energije se je doslej sprostilo na Idrijskem ter na območju Ljubljane, saj sta bila na teh dveh območjih izmerjena daleč najmočnejša potresa z žariščem v Sloveniji. Idrijski iz leta 1511 velja za največji znani potres na Slovenskem. Sledi mu ljubljanski iz leta 1895. Na potresno nevarnost v Sloveniji ne vplivajo le potresi, ki nastajajo na njenem ozemlju, temveč tudi tisti na območjih sosednjih držav, posebno v severovzhodni Italiji. |
