Saj poznate tisto, ko je Bog razdeljeval ozemlja, Nemcem Nemčijo, Japoncem Japonsko in tako dalje in tako dalje. Ko je naposled vse razdelil in opravil s tem mogočnim delom, si je obrisal potno čelo ter si pošteno oddahnil. Tedaj je zaslišal neutolažljiv jok. Solze je točil Slovenec, na katerega je namreč čisto pozabil. »Jebentiš!« je nezmotljivi Bog v tistem zaklel, hudo mu je bilo, ko je videl objokanega Slovenčka, ki je kot edini ostal brez vsega. »Kaj naj?« je vsemogočni močno nagubal čelo. Slednjič pa sklenil: »Nič, odstopil mu bom to, kar sem hotel le zase!«
Slovenci odtlej živimo na božanski zemlji, odtlej se imamo očitno za nekaj več, za nekakšno nadraso! Zdi se, da nam je vse to pošteno stopilo v glavo, imamo se za pridne, marljive, delavne, poslušne, ponižne, gostoljubne, prilagodljive, skratka – od Boga poslane. Vidno se precenjujemo, to kažejo tudi zadnje raziskave, ko sicer po konkurenčnosti že kar lepo zaostajamo za tistimi, za katere smo bili še nedavno tega slepo prepričani, da so slabotnejši od nas.
Neinovativnost in nefleksibilnost sta nas do kraja razkrojili in razgalili do amena. Reform se ne bi šli, živimo pa v iluziji, da bi brez sprememb (v glavah) živeli bolje, pravzaprav kar najbolje, da bi se cedila le med in mleko. S prstom kažemo na nesposobne politike in ideologe, pozabljamo pa, da je veriga močna toliko, kolikor je močan njen najšibkejši člen. Močna veriga namreč deluje kot celota: elita in raja bi morali živeti v sožitju in ne odtujenosti. Zavedajmo se: tajkuni in naša politična elita so odsev realnega stanja, tistega, kar zaslužimo. Če mislimo, da zaslužimo boljše, jih lahko na demokratičen način odstavimo, v nasprotnem bodimo raje tiho in ne nergajmo. V vsej razvajenosti prenehajmo že biti nekaj več, prenehajmo biti neka namišljena nadrasa, ki slabše od nas tepta, pred boljšimi pa se gumijasto upogiba in bedno klanja. Za zgled naj nam bodo vsi tisti Bosanci, ki so v tišini dolga leta gradili in čistili, za zgled naj nam bodo tudi vsi tisti kmetje, ki niso dopustili, da bi se naša država zarasla. Ob tem se spomnimo žaljivk, ti si bosan'c, ti si kmet, ki smo jih, medtem ko smo se precenjevali, delili tistim, ki smo jih podcenjevali. In se opravičimo.
