LJUBLJANA – Izabela Barle je pred mesecem praznovala 102. rojstni dan. V družbi svojih najdražjih, sina Jožeta in njegove žene Jane, vnuka Matjaža in vnukinje Barbare ter pravnukov Nejca, Eve in Alje, je upihnila svečko na najslajši torti. Gospa Iza je namreč sila sladkosneda, zato so ji s torto postregli tudi na Bokalcih, koder zadnjih pet let stanuje v domu za starejše občane.
Vsem tistim, ki ste se na ljubljanskem magistratu poročili od konca druge svetovne vojne do leta 1970, naj takoj izdamo, da jih je v zakonski stan spravila prav gospa Iza. Ta je na teden poročila 30 parov in bila zares priljubljena ljubljanska matičarka. Do njene zaslužene penzije je šlo skozi njene roke kar 1150 parov.
Ne glede na to, kaj se je s temi pari dogajalo pozneje, lahko gladko zapišemo, da je bila Iza navzoča pri kopici najsrečnejših dogodkov, bila je priča nenehnim zaobljubam, natikanju poročnih prstanov, na lastne oči je videla okoli 1150 bolj ali manj strastnih poljubov.
Njen poklic je bil dejansko lep. Toliko nasmehov in ljubečih pogledov težko doživiš drugje. Zdi se, smo premišljevali, kot da je bilo to njeno poslanstvo nekakšna protiutež oziroma uteha za vse tisto, kar se ji je hudega zgodilo. Saj njena mladost resnično ni bila posuta z rožicami, smo izvedeli na terasi, na katero je prišla s pomočjo hojice in sina Jožeta. S terase se je zazrla proti Krimu. Ta je bil v toplem dopoldnevu prav takšen kot slavljenka Iza, jasen, naraven, obsijan, kot narisan. Sončni žarki so božali tudi njena lica.
Tragična mladost
Iza, ki svojega očeta, padlega že v prvi svetovni vojni, ni nikdar poznala, se je rodila gostilničarki Belci (Izabeli) iz znane gostilne Kavka v Moravčah. Ta je bila znana še iz srednjeveških časov, ko je njihov prednik Orehek postal prvi svobodnjak na Moravškem in je lahko za določeno davščino, s katero je moral zalagati graščaka, svobodno upravljal svoje posestvo in gostilno. Ta, še posebno poznana po vrhunskih kolinah in dobrem vinu, je bila v njihovi lasti do 1936., ko je za slepičem umrla še Belca in so jo oddali v najem. Iza je končala meščansko šolo v Ljubljani, se poročila z orožnikom Jožetom in mu rodila Jožeta.
Vihra druge svetovne vojne jih je ujela na Vačah, kjer so živeli, odkar so tja premestili Jožeta. Zaradi sodelovanja z OF so zakonca zaprli v Begunjah na Gorenjskem, po izpustitvi leta 1943 pa sta odšla naravnost v partizane, bila tam skoraj do konca, kmalu bi jima že uspelo, če ne bi … Samo tri dni pred koncem vojne, 6. maja 1945, je Jože starejši padel. Iza je ostala sama s sinom. In sestro Leopoldino iz Ljubljane, h kateri se je v vsej tisti žalosti že maja 1945 preselila skupaj s sinom. Za vedno.
Solata in šminka
Teta Poldka, kot so klicali Leopoldino, je pridelovala zelenjavo. To je neznansko ljubila tudi Iza in že od nekdaj najbolj uživala prav na domačem ježiškem vrtu, se spominja sin Jože. Ničkolikokrat jo je zgodaj zjutraj videl urejati gredice.
Še zdaj, pri 102 letih, nekdanja matičarka ne popušča. Sleherno nedeljo, ko jo pripelje njen sin domov, se namreč zgodi enako. Najprej morajo pred njo položiti mogočno skledo in še neotrebljeno solato, pedantna Iza jo nato otrebi. Po kosilu pridejo na vrsto revije, ki jih stoletnica, še do včeraj pravi knjižni molj, ob dovolj dobri svetlobi prebira – brez očal! Njen vid je namreč še vedno izjemen. Pa tudi sluh ni nič nič slabši. Še vedno je rada tudi urejena. Še zmeraj si rada ustnice našminka in uredi trepalnice.
Ni kuhala zamer
Zdi se, kot da je takšno častitljivo starost doživela prav zaradi osebnostnih lastnosti, kot so racionalnost, prilagodljivost, popustljivost. Z Izo se niste mogli, smo slišali, prav nikoli spreti. Tisti, ki si želi tako dolgo živeti, tudi ne bo nikoli kuhal kakršne koli zamere.
Iza je bila vselej tudi dovolj mirna in dovolj družabna. S svojo klapo je nekajkrat na leto popraznovala, odšla v kino, na prvomajsko kresovanje ali pa na kakšen krajši izlet. Sicer pa je raje doma v miru gospodinjila.
Zagotovo pa ima tudi odlične gene. Iza ni bila nikoli bolna ali bolehna. »Itak ni nikdar jamrala!« je dal jasno vedeti tudi Jože. Ki ve, da če ne bi bilo tistega padca, ko se je pri 97. letih tako nesrečno spotaknila ob preprogo in si zlomila kolk, bi bila nemara še vedno pri njih doma.
Zaradi tiste preproge in malce opešanega spomina je morala v dom. Sprva ji je bilo resnično hudo, a je kot že ničkolikokrat znala stisniti zobe in se privaditi. Tudi zato, ker ve, da jo bo njen sin že naslednjo nedeljo znova odpeljal domov. Na Ježico.