Praznik v Stari Cerkvi: odpirajo obnovljeno šolo

KOČEVJE – »Najboljše so garderobne omarice,« je kot iz topa izstrelil Gregor Šinkovec iz 7.b na vprašanje, kaj je učencem v novi šoli najbolj všeč. Prenovljeni del stavbe so si ogledali že pred dnevi, a so se vsi strinjali, da so najboljše garderobne omarice! Za katere bodo imeli ključ …

Toda večina obiskovalcev, ki je te dni imela priložnost videti, kako so obnovili junija 2013 pogorelo šolo, garderobnih omaric skorajda ne opazi. Država in občina sta z obnovo, vredno 2,2 milijona evrov, uredili pogoreli del stavbe, v katerem je 11 učilnic. Zgradba prepriča s svetlobo, ki pronica skozi velika okna, leseno opremo in drugimi podrobnostmi.

Najhuje je bilo od septembra

»Ključe imamo in komaj čakamo, da gremo v nove razrede,« pravi učiteljica Gabrijela Pohar. Podobno meni Helena Mate Lovšin, razredničarka 7.b, ki se je leto in pol gnetel v enem najmanjših razredov, v nekdanjem kabinetu. Tam je mogoče vzporedno postaviti le dve klopi, med njima pa je le nekaj malega prostora, da gre lahko človek mimo. »Pouk v teh utesnjenih razmerah je zahteval veliko več napora in priprav,« pravi Mate Lovšinova. Na šoli ni nikogar, ki ne bi bil zadovoljen, da bo prihodnji teden pouk končno stekel normalno, po vsej šoli. Končuje se dolga, predolga zgodba, ki pa je bila odličen test za živce vseh.

V 19 mesecih so vsi vsaj šestkrat poslušali zagotovila, kdaj bo šola obnovljena. Najbolj optimistična je bila prva obljuba, da se bodo v obnovljene prostore selili že za zimske počitnice 2014. Potem se je selitev odmaknila na junij, pa 1. september, oktober, november, 15. december. »Najhuje je bilo zdaj, od septembra naprej,« pravi Sonja Veber, ravnateljica OŠ Stara Cerkev.

V vsem tem času jim ni bilo lahko. A iz tega niso delali drame, ker tako ali tako ne bi nič pomagalo. Takoj po katastrofalnem požaru so v delu stavbe, ki ga ogenj ni prizadel, organizirali pouk povsod, kjer je bilo mogoče: tudi v garaži in kabinetih. Nekaj razredov so morali preseliti v sosednje stavbe: v župnišče, krajevno skupnost in gasilski dom. Toda šola je bila na kupu. In je delovala z res ogromno logistike.

Samo da je šola tukaj

Večina učiteljev, 28, se je gnetla v majčkeni zbornici, ki so jo uredili v nekdanji učilnici, kjer imajo tudi pripomočke. Štirje učitelji pa so se gnetli v kabinetu, ki ima nekaj kvadratnih metrov. Letos niti en kotiček na šoli ni bil prost. A je šlo. »Bilo je težko, a smo se navadili,« pravi učiteljica Irena Hodnik, ki je – podobno kot vsi, ki so videli novi del šole – navdušena nad svetlimi in lično urejenimi prostori: »Šola je res lepa.«

Na šolo, kjer imajo v letošnjem šolskem letu 277 otrok v 18 oddelkih, se bo vrnilo normalno življenje. »Najpomembnejše je, da gremo v svoje prostore in nadaljujemo pouk, da bodo učenci in učitelji imeli dobre razmere za delo,« pravi Sonja Veber. Poleg 11 učilnic, ki so jih obnovili zaradi požara, je šola sama obnovila še tri učilnice v stari stavbi, v delu zgradbe, kjer je potekal pouk, pa jim je uspelo delno obnoviti še dve učilnici, ki imata zdaj tudi elektronski tabli. »To nam je uspelo z donatorskimi sredstvi,« pravi Vebrova, ki upa, da bodo nekje izbrskali denar še za obnovo dveh učilnic – za matematiko in naravoslovje –, ki sta najbolj uborni. In da bi potem obnovili še jedilnico in kuhinjo.

A zadovoljstvo, ki ga prinaša pričakovanje selitve, ni omejeno le na to ustanovo. Ko je ta v Stari Cerkvi gorela, so mnogi jokali, ker je šola – tudi če se tega v resnici ne zavedamo – pomemben del življenja skupnosti. »Veste, res sem vesela, da bodo prenovljeno šolo odprli,« pravi Mara Stadler, vitalna upokojenka, ki je čez cesto prva soseda šole. Ogenj ji je ob požaru, ko so plameni na šoli segali tudi sedem metrov visoko, stopil rolete na oknih. Bilo je grozljivo. Zato, se popravi, je zdaj zaradi šole srečna. Triindevetdesetletna Štefka Usenik, ki jo z Maro veže 50-letno prijateljstvo, pa dodaja: »Samo da je šola v kraju. Naj bo tu.«

Še dobro, da so jo obnovili pred napovedanimi varčevalnimi ukrepi.