SODRAŽICA – Ko so v občini Sodražica, skozi katero so nekoč potekale pomembne tržne poti (tod je sol tihotapil tudi rojak Martin Krpan) med hrvaškim Karlovcem in tržaškim zaledjem, razmišljali, kako poživiti poletno dogajanje, so sklenili, da se bodo ozrli v preteklost.
Pred osmimi leti so znova obudili tržni dan, tri leta pozneje pa pred njim v vrsto postavili še petkov glasbeno-zabavni večer ter športno-humorno soboto. Vse prireditve pa so dali pod streho Psoglavskih dnevov. »Legenda pravi, da so bile v starih časih vse lesene hiše na Sodraškem zbite z lesenimi žeblji, v Ribnici pa s pravimi cveki. Ko je požar njega dni pogoltnil nekaj teh hiš pri sosedih, so šli Sodražičani tja po te cveke, Ribničani pa so jim zaradi tega, morda malce tudi posmehljivo, pribili ime psoglavci,« je pojasnil Bojan Trdan, tajnik Turističnega društva Sodražica, ki je skupaj z domačo občino bedelo nad rajanjem. Na igrišču ob Bistrici, zraven je nova športna dvorana, so pripravili prvi festival domačih viž in smeha Sodražica 2012. »Lepo se je odvrtel večer z nagradami strokovne žirije ansamblu Zdomarji, občinstva (Ribniški pušeljc) za besedilo pa Kolovratu. Napeli bomo moči, da bi festival nadaljevali,« je dejal rojak Tadej Košmrlj, sicer žametni glas Vala 2002. Karavana 45 kolesarjev je po močni pripeki prejšnjo soboto vrtela pedala po domovini rjavega medveda. In glej ga, zlomka, kosmate zveri, čeprav tam venomer lomasti, ni nikjer srečala (videla). Zato so oči, na trgu, kjer je župan dal postaviti kamnitega psoglavca, ki že nabira nasprotnike in zagovornike svojega ždenja ob vodnjaku, zvečer zrle v inštrumente Sodraških tamburašev.
Na tržni dan je bilo poleg domače obrti videti še prikaz žganjekuhe, kovaštva, lončarstva, čevljarstva, predenja volne in pletenja ter nastop domačih glasbenih in folklornih skupin. »Tale kotel za žganjekuho je prijavljen. Cesarju plačam, kar je cesarjevega, žganje pa kuham po starih receptih, na drva. Pravzaprav se pripravljam na pozno jesen, ko bo sliv za slivovko, kot zdaj kaže, toliko kot še nikoli doslej,« je dejal eden zadnjih žganjekuharjev na Ribniškem Jože Pirnat. Na stojnicah, ker so mojstri ročnih obrti prikazovali stari način izdelovanja in hkrati prodajali narejeno, je »ruoba« slabo šla v denar. Kriza je pač oplazila tudi to prireditev.
Šedržanke, tamkajšnje podeželke, so na stojnice postavile zvrhane peharje sladkih dobrot, ki sta jih zaužila tudi župan (Blaž Milavec pravi, da Sodražani niso psoglavci, imajo le svojo pravljico) in kmetijski minister.
»Ja, tale stroj za oblanje bi morali imeti v parlamentu!« je ministru Bogoviču, potem ko je z odliko pokazal, kako je treba izdelati obod, svetoval obodar France. Minister pa nič.