Prihodnje leto bomo v Sloveniji imeli trinajst prostih dni, med njimi tudi 2. januar. Mnenja o tem najnovejšem vladnem ukrepu so sicer zelo različna, a najbrž v glavnem »po službeni dolžnosti«, kajti, roko na srce, kdo si ne bi želel dodatnega dne počitka, še posebno po najdaljši in za marsikoga tudi najbolj naporni noči v letu, po kateri se zna okrevanje zavleči tudi še v popraznične dni. Tako kot vsaka zgodba ima tudi drugojanuarska svoje dobre in slabe plati. Tako denimo Cerarjevi poudarjajo, da ne gre za populističen ukrep, ampak samo za povrnitev pravice do prostega dne, ki so jo ljudje nekoč že imeli – dokler je Janševa vlada ljudstvu pač ni odrekla v imenu reševanja slabih gospodarskih razmer. Ok, če gre za povrnitev pravice, potem je težko razumeti, zakaj je bilo treba čakati do zadnjega. To pravico bi lahko povrnili že tudi pol leta prej. In s tem olajšali delo vsem v tej državi, ki delajo letne plane, se ukvarjajo z načrtovanjem in organizacijo dela v prihodnjem letu, poslujejo s tujino itd. S tega vidika je bil čas izbran neodgovorno in neprimerno.
Žalostno, da se med vsemi vladnimi svetovalci ni našel nihče, ki bi premieru znal svetovati, kako z izbiro pravilnega tajminga obrniti sebi v prid ljudstvu sicer tako všečen ukrep. Tako pa zdaj resnično ostaja grenak priokus, kot da je povrnjena pravica ljudstvu v resnici opravičilo za storjene napake, neopravljano delo in nezmožnost reševanja ključnih problemov. Peščica državnih svetnikov si zdaj sicer prizadeva z odložilnim vetom izničiti praznik. Toda možnosti so praktično nikakršne, saj so poslanci v dosegi cilja, da podaljšajo novoletne praznike, poenoteni kot le redkokdaj, večina državnih svetnikov pa je tudi priklopljena na različne državne jasli in bi se jim pretirano pametovanje s tega vidika znalo opletati. Od mnogih argumentov ob rob novemu prazniku pa je nedvomno najbolj bedast tisti, da so koledarji za 2017 že stiskani in v njih 2. januar zdaj ne bo rdeče obarvan. Kot da bo to koga ta dan sploh zanimalo. Si pa lahko na ta podarjeni rdeči dan zaželimo, da vsi drugi dnevi leta ne bi bili preveč črni. Na podarjeni rdeči dan si zaželimo, da vsi drugi ne bi bili preveč črni. Mateja Babič Stermecki Na kožo
