KAPITELJSKA NJIVA

Prazgodovinske najdbe stroka prepušča gnitju

Objavljeno: 17.11.2012 21:11

Novomeška Kapiteljska njiva kliče po hitrem izkopavanju.

NOVO MESTO – Sočasno z grškimi začetki evropske kulture so v pečeh na Dolenjskem talili železovo rudo. Limonit s primesmi, ki – srečna okoliščina – znižujejo tališče, so nabirali na površju. Da je bilo železo takrat strateška surovina, primerljiva z današnjo nafto, razkriva bogata arheološka zapuščina, zbrana v vitrinah stalne razstave Dolenjskega muzeja. Ogled študentom svetujejo tudi profesorji arheoloških fakultet srednje Evrope kot priporočljivo zbirko za starejšo in mlajšo železno dobo.

2000 grobov

Zbirke Dolenjskega muzeja že 27 let napajajo tudi dragocene najdbe s Kapiteljske njive. Arheologe je nanjo priklical plug, ki je iz grobov dobesedno trgal predmete. Izkopavajo jih vsako leto zavarovalno, sistematično in nepretrgoma vse od leta 1985. Začel je Tone Knez, nadaljuje Borut Križ. Najdbe izhajajo iz kulture žarnih grobišč pozne bronaste dobe (10. do 8. stoletje pred našim štetjem), starejše železne dobe (do 4. stoletja pr. n. št.) in mlajše železne dobe (do 1. stoletja pr. n. št.). Na približno dveh tretjinah njive so izkopali že okoli 2000 grobov, največ iz starejše železne dobe. Najdbe kažejo, da je bilo grobišče, ki spada med večja arheološka v Evropi, v stalni uporabi približno tisoč let.

Arheolog Križ poudarja zavarovalni pomen izkopavanj: »Grobovi so v neprepustni ilovici pod vrhnjo orno plastjo. Organske snovi niso ohranjene, najdeni predmeti, predvsem bronasti in železni, pa so zelo poškodovani. Mehanske poškodbe je v veliki meri povzročilo oranje, ko je lemež krepko posegel v arheološke strukture, z oranjem in razgoličenjem se je stanjšal zemeljski sloj nad grobovi.«

Plat zvona za najdbe

Tu pa je še druga težava. Zaradi neprepustne ilovice se v grobnih jamah nabira deževnica, ki zaradi onesnaženosti ozračja pada kot kisli dež. Kemijske analize so pokazale, da voda med pronicanjem pobira še ostanke umetnih gnojil in škropiv. Takšna razjedajoča tekočina pogubno razžira arheološke predmete.

Križ pripominja, da opravljajo »premišljen zavarovalni arheološki poseg, s katerim poizkušamo ogrožene predmete izkopati ter jih v najkrajšem možnem času konzervirati in restavrirati«.

Uničujoče delovanje z intenzivnimi kemijskimi primesmi »oplemenitene« deževnice izrazito kažejo zapestnice. V zadnjih letih izkopane so že občutno bolj razžrte kot tiste pred njimi. Že desetletje o »grozovito rapidnem propadu« opozarjajo tudi iz Mainza, kjer te najdbe brezplačno restavrirajo (ob izgovorjeni pravici, da zase naredijo kopijo predmeta). V tej sicer odlični restavratorski delavnici učence menda spodbujajo k prizadevnosti rekoč: »Najslabši boste dobili v restavriranje robo s Kapiteljske njive!«

Na razsežnost razpadanja kovine v ilovici Kapiteljske njive zgovorno opozarja detektor kovin – ne zaznava je.

Pamet narekuje, da bi bilo treba z arheološko obdelavo, nanjo čaka še približno tretjina Kapiteljske njive, pohiteti. A na Slovenskem se s pametjo kaj zlahka spremo. Kaže, da tudi tokrat.

Preživetveni nagon

Letos je ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, ki ga vodi Žiga Turk, prvič po 26 letih kontinuirane podpore zavrnilo prošnjo Dolenjskega muzeja za sofinanciranje zavarovalnega arheološkega izkopavanja na Kapiteljski njivi.

Direktor Zdenko Picelj o tem pravi: »Za izkopavanja na Kapiteljski njivi, ki so vsako leto potekala od začetka aprila do konca julija, je država prejšnja leta prispevala po 40.000 do 45.000 evrov. Letos se je ustavilo. Od marca sem redno spraševal, odgovora ni bilo. Še več, celo samo dovoljenje za izkopavanje smo prejeli komaj 22. maja. Prvič smo tudi morali vlogo dopolnjevati. Najbolj je zbodlo, da komisija meni, da je sestava naše strokovne ekipe neustrezna glede na zahtevnost arheoloških raziskav.«

Iz uradniške govorice papirjev z ministrstva je slutiti, da gre morda še za kaj več – za nove interese znotraj arheološke stroke. Na kratko. V 98 strani obsegajočem javnem razpisu za arheološka izkopavanja so pogoje tako zaostrili, da jih z doslednim upoštevanjem sama menda ne zmore izpolniti nobena slovenska javna ali zasebna institucija. Niti Narodni muzej Slovenije! Skrbno proučevanje naj bi kazalo, da razpisne pogoje lahko izpolni le pred nekaj leti ustanovljeni Center za preventivno arheologijo. Če bi bil razpis res prilagojen monopolistu, bi bil primer nemara zrel celo za ukrepanje pristojnih institucij. Ozadje vroče mineštre naj bi tičalo v tem, da je zlato obdobje, ki so ga omogočila avtocestna arheološka najdišča, prineslo veliko močnih arheoloških ekip. Ker dela ni več za vse, naj bi ekipe, kot je Križeva iz Dolenjskega muzeja – ki je poleti vseeno mesec dni v sončni pripeki kopala na Kapiteljski njivi, stroške pa krila s prispevkom iz blagajne mestne občine –, postale nezaželene.

Pa menda ja ne bi reševanja dediščine s Kapiteljskih njiv podredili preživetvenemu nagonu arheološke stroke?

Predstavitvene informacije