Nekoč je par korakov od od ruskih ujetih soldatov zgrajene ceste, ki se od prve svetovne vojne ovija do našega najvišjega gorskega prelaza Vršič, stala neugledna stavba. Kdor je obiral okljuke navzgor ali navzdol, je pogled vrgel mimo bajte. Potem se je pred dvema letoma našla družina Hrovat in obnovila poslopje. Nastala je Tonkina koča, kjer za štedilnikom na višini 1380 metrov kuhalnico suče Tonka Zadnikar, zagotovo edina tašča na planetu, po kateri je gostilna dobila ime. Omenjena gospa, ki namerava januarja naslednje leto upihniti sedemdeset svečk, je med slovensko gorniško srenjo poznana in prepoznana kot dekle, ki iz drobnega in skromnega skuha sladostrastja prepolne krožnike. »Leta 1984 sem začela kot oskrbnica Mihovega doma, postavljenega ob tej cesti. Potem sem se preselila v Karavanke, na Golico, sledila je Kriška gora in zdaj Tonkina koča. Tako da sem začela in bom končala na Vršiču, čeprav sem doma iz Selške doline, iz Češnjice.« Gospa se lahko pohvali z naborom priznanj, ki so plod njenega znanja in izkušenj, predvsem pa nalezljive dobre volje in šegavosti. »V lonec je treba poleg sestavin dati tudi svojo energijo. Kuhati je treba z veseljem in dušo. Sama ob hrani nikoli nisem slabe volje. Vedno sem govorila, da se me bolezen in dedec nikoli ne bosta prijela in da bom živela sto let, pa še potem me bodo
morali ubiti, če se me bodo želeli odkrižati. Rada delam. Oziroma – delati je moj način življenja.« Potem se Zadnikarjeva zasmeji: »Za naslednje leto imam optimistične načrte.« Kuharske? »Šla bom na Bostonski maraton, pa s kolesom čez Slovenijo, nato preplezala Nemško smer na Triglavu, rada bi še novembra opravila petdeset kilometrov na tekaških smučeh.« Kdo bo pa kuhal v Tonikini koči? »Kdo vendar? Aprila me ni en konec tedna, ko grem v ZDA. En konec tedna bom manjkala poleti zaradi kolesarstva, v steno grem med tednom. Malo pripravimo za naprej in se da vse urediti tako, da je vsem lepo.«
Z domišljijo se vse da
Krožniki v Tonkini koči niso navadni beli. »Smo med gorami in jedi morajo biti postrežene na takšnih krožnikih in s takšnim priborom kot pritiče ambientu. Mislili smo na vsako podrobnost. Zato da je našim gostom prijetno.« In potem začne pogledovati po kuhinji, še prej samo poškili po mizah, kjer so sedeli domorodni jedci pa pešaki, ki so prišli na svojih nogah celo od Grossglocknerja, in kolesarji, ki so šli čez Vršič do Devina. »Juhe oziroma jedi na žlico so najbolj priljubljene pri takšnih popotnikih, ker potrebujejo poleg same hrane tekočino in seveda sladico. Preostali, ki se pripeljejo do semkaj, se ne morejo izmišljevati s kakšnimi oradami ali školjkami, tudi pomfrita ali dunajskega zrezka ni. Imamo kranjsko klobaso pa pečenice, ajdove krape, hribovsko malico, poskrbljeno je tudi za vegetarijance, ki jih je vedno več. Za njih imamo Pehtino malico, ki je sestavljena po nareku sezone. Nikoli ni enaka. Recimo, ko je čemaž, mu sledita divji hmelj in divja rukola, a še ni kopriv. Ko so koprive, še ni bučk. Potem so bučke in se v jeseni čaka gobe.« Tonka pove, da ima vsakodnevno na mizah ričet in joto pa ogromno bograča in polnjenih paprik pa govedino in pražen krompir s čežano kot pri prababici in še in še, kar je domače košte. »Pa vso traparijo od enolončnic še zraven. Zdaj imamo repno joto z belim fižolom in ješprenjem. Samo domišljijo moraš imeti. Poleg klasike, ki seveda mora biti, za kakšno prijetno družbo naredim kaj po svoje. Takrat vsi uživamo.« Ob koncu pa povzame eden od domačinov: »Tonka, sem slišal, da pride k tebi tudi Vladimir Putin na kosilo, ko bo šel do Ruske kapelice.« Zadnikarjeva samo odmahne z roko, a se krjavelj ne da in zaključi: »Če Putina ne bo za tvojo mizo, bo pa naredil eno večjih napak v svojem življenju.« Za epilog okušanja vrhunske domače hrane ob cesti na Vršič še modrost Tonke Zadnikar o mericah: »Vedno, tako kot vse kuharice, ki imajo strast in veselje do kuhe, uporabljam čisto preprosto mero: eno kuhlo na moj pisker!«