Edvin Kravanja, vodnik v Triglavskem narodnem parku, že vrsto let spremlja turiste, ki se odločijo za sprehod po Soški poti. A pred njim še nikoli ni stala tako številna skupina kot ta mesec, ko se je za sprehod v ritmu smaragdne reke odločilo kakšnih 70 pohodnikov. Skupaj smo prehodili dobrih šest kilometrov dolg odsek, približno tretjino celotne Soške poti.
Tokrat sta že omenjenemu družbo delala še ornitolog Igor Brajnik, ki je zaposlen v Naravnem rezervatu Škocjanski zatok, in Dušan Jesenšek iz Ribiške družine Tolmin. Brajnik tokrat ni imel mirne noči, kajti nad Sočo je v zavetju mraka razpel mrežo, v katero je želel ujeti povodnega kosa. »To mi žal ni uspelo, sta se pa ujeli črnoglavka in močvirska sinica. Obročkali ju bomo, stehtali, izmerili in nato spustili,« je uvodoma povedal ornitolog in poudaril, da morajo biti mreže za lovljenje ptičk ob svitanju že pripravljene.
Na Soško pot se pohodniki po navadi odpravijo izpred Koče pri izviru Soče. Od tod jih noge neso po zgornjem toku reke, ki je živahen, ponekod celo divji. V ritmu reke nadaljujejo do spomenika gorniku, glasbeniku in pisatelju dr. Juliusu Kugyju. Mimogrede: spomenik je Planinska zveza Slovenije postavila pred 60 leti in slovesnost ob visoki obletnici je bila ob znamenju (blizu 48. ovinka ceste na Vršič) natanko pred dvema tednoma.
Pohodniku nato oznake na stebričkih pokažejo pot do korit Mlinarice, alpskega botaničnega vrta Julijana in mimo vasi Soča vse do Velikih korit. Nekje tukaj se je ta mesec Soški poti pridružila tudi najbolj številna skupina, ki se je doslej pridružila vodenemu sprehodu po poti, napolnjeni s čudovitimi razgledi. Ti so se odpirali na reko kot tudi na okoliške vršace, da nepozabnih brvi, rožic, ki so se bohotile ob potki, in postrvi, ki so se tu in tam prikazale pod gladino hladne reke, niti ne omenjamo.
O soški postrvi je zbranim tokrat spregovoril ribič Dušan Jesenšek in navduši tako domače kot tuje goste, ki jim je ribo z marmornim vzorcem predstavil v gladki angleščini. Zbrani si verjetno niso zapomnili samo strasti, s katero je Jesenšek govoril o ohranjanju soške postrvi, temveč so se jim v spomin vtisnile tudi nekatere številke o tej avtohtoni vrsti. Ste vedeli, da je največja soška postrv, ki so jo ujeli nedaleč od kraja, kjer se mladina danes veselo namaka, dolga 1,21 metra in težka kar 25 kilogramov? Ali da lahko živi tudi 17 let? In tudi, da se je ob lanskih novembrskih poplavah ponekod ribja populacija zmanjšala na pičlih pet odstotkov?
»Pred več kot sto leti so v vodotoke začeli vnašati potočno postrv. Križala se je s soško, zato je ta začela izginjati. Nato se je začela umetna vzreja in vračanje gensko čiste soške postrvi v vodotoke. Ponekod je bil v začetku devetdesetih 30-odstotni delež soške postrvi, zdaj pa je na teh delih delež narasel na 60 odstotkov,« je podatke, ob katerih so obnemeli pohodniki, strnil Jesenšek.
Sodobna tehnologija pomaga pri ohranjanju narave
Povedal pa je tudi, kako sodobna tehnologija pomaga pri ohranjanju narave: »Lani je bilo na območju Ribiške družine Tolmin odvzetih le 20 soških postrvi, kajti danes je ribiču dovolj le slika. To objavi na facebooku, twitterju in še kje, pa v eni sekundi že ves svet ve, kaj in kje je ulovil. Pravi ribič soško postrv poljubi in jo spusti nazaj. Saj je ribolov šport in, kot je rekel eden od kolegov, tudi pri tenisu ne poješ partnerja, ko ga premagaš.«
Četudi je pogled na reko, po kateri so se tu in tam v kontrastno obarvanih kanujih spuščali športniki, pohodnika nekoliko ohladil, opoldanske sopare niti ledena rečna barva ni mogla odgnati. Dobrih šest kilometrov so pohodniki pustili za seboj in še nekaj bi jih lahko naredili, ko bi se že oddaljili od Triglavskega narodnega parka in jo po eni od bovških sprehajalnih poti ubrali vse do Bovca. A živo srebro se je že dopoldne potisnilo tja nad 30 stopinj Celzija, in čeprav so bili zaradi vročine že rahlo izčrpani, je navdušenje kar vrelo iz njih. »Izjemno! Najraje bi ostala še kak dan, dva in samo sedela ob reki ter razmišljala o vsem, kar so nam povedali. Sploh ribič je tako strastno predstavil svoje delo in trud vseh, ki so poskrbeli za ohranitev soške postrvi, da njegove pripovedi zlepa ne bom pozabila,« je kar vrelo iz Abbey Rotbart, ki je mladost preživela v New Yorku, nato pa se je preselila v Izrael, od koder jo je to poletje želja po odkrivanju lepih kotičkov sveta za nekaj dni zanesla v Slovenijo.
Še to: ogledi parkovne učne poti z vodnikom Triglavskega narodnega parka so še avgusta na sporedu ob četrtkih. Pohodniki krenejo ob 9. uri izpred Koče pri izviru Soče in se odpravijo do Doma Trenta. Hoja traja okoli tri ure, vodeni ogled pa stane 6 evrov (z vstopnino v Info središče Dom Trenta je cena 11 evrov). Kajpak se lahko ob primernem vremenu in dobro obuti po Soški poti (ali le delčku nje) popotnik lahko odpravi kar sam, le oznakam na količkih je treba slediti in se ustaviti ob informacijskih tablah, ki povedo marsikaj o soški postrvi, povodnem kosu in vseh drugih posebnostih tega dela Slovenije.
