PIRAN – Piranski Muzej podvodnih dejavnosti je s starimi skafandri, modeli podmornic in ne nazadnje s številnimi zgodbami iz morskih globin že deset let edinstven daleč naokoli. Predstavlja svetovno zgodovino potapljanja, njegov razvoj na Jadranu, v njem pa boste še zlasti presenečeni nad bogato tradicijo slovenskega potapljanja, podmorničarstva ter drugih oblik podvodnih dejavnosti.
Polž nosi njegovo ime
»Marsikateri obiskovalec je začuden, ko vidi, kako tesno smo Slovenci povezani z vsem, kar se je zadnjih sto let dogajalo pod vodo. Na leto nas tu na Cankarjevem nabrežju ob piranskem mandraču obišče kakšnih 10.000 radovednežev, kar je za muzej na Obali gotovo veliko. Prihajajo tudi ugledni raziskovalci zgodovine potapljanja iz Anglije, Francije, Nemčije, Italije, Poljske, Norveške, Rusije, ZDA … Vsi so navdušeni in izjemno presenečeni, da imamo Slovenci tako pestro zgodovino potapljanja in celo ohranjene redke prve primerke potapljaške opreme,« pravi ustanovitelj muzeja mag. Žarko Sajič. Leta 2009 so v sklopu organizacije Historical Dive Society iz Londona postali muzej leta, kar je vsekakor prestižno priznanje za njihovo prizadevanje pri raziskovanju in ohranjanju tovrstne dediščine v Sloveniji.
Da na tem področju opravljajo izjemno pomembno poslanstvo, so pokazali tudi sredi tega meseca, ko so spomnili na pred 125 leti v Piranu rojenega, a danes pozabljenega prof. dr. Ljudevita Kuščerja. Bil je naravoslovec, biolog, ki je večino raziskovalnega dela posvetil proučevanju mehkužcev in polžev, zlasti podvodnih in podzemeljskih vrst. Proučeval je tudi kraški svet in bil med pobudniki za izdajanje prirodoslovnega poljudnoznanstvenega časopisa Proteus, ki je začel izhajati leta 1933. Gre skratka za izjemnega znanstvenika, ki je diplomiral na Dunaju in tam leta 1909 tudi doktoriral. Delal je v različnih institucijah, znanstvenih ustanovah, v Narodnem muzeju v Zagrebu in v Zoološkem inštitutu v Ljubljani, kjer je postal na filozofski fakulteti leta 1936 najprej docent in leta 1944 tudi izredni profesor. Odkril je veliko novih vrst in po njem je poimenovan polž Congeria kusceri.
oprema je bila ena od
najpreprostejših na svetu.
Sinova začetnika potapljanja
To, kar še zlasti poudarjajo v piranskem Muzeju podvodnih dejavnosti, pa je, da je bil pobudnik prvega športnega potapljanja pri nas, za kar je navdušil vso svojo družino. Zato so s piranskimi filatelisti ob 125-letnici njegovega rojstva obudili spomin na vso družino Kuščer. Ob tej priložnosti sta bila izdana osebna znamka in izdelan priložnostni žig, spomin nanj pa so obudili tudi njegov vnuk Samo Kuščer, prizadeven piranski filatelist Mitja Jančar in izvrsten podvodni fotograf Marjan Richter.
Vodja muzeja Žarko Sajič je poudaril, da je bil prof. dr. Kuščer leta 1937 pobudnik prvih športnih potopov Slovencev oziroma podvodnega raziskovanja pod Velebitom v kraju Rača pri Svetem Juraju. Zanj je še zlasti navdušil sinova Dušana in Ivana, ki veljata za nekakšna začetnika našega tovrstnega potapljanja. Obenem sta veliko prispevala k očetovemu znanstvenemu delu, saj sta mu s potapljanj prinašala školjke oziroma mehkužce in druge podvodne organizme, da jih je proučeval.
Izvirne rešitve
»Pravzaprav so bili vsi člani njegove družine, vključno z ženo Marjeto, začetniki športnega potapljanja pri nas,« pravi Sajič in dodaja, da Marjeta velja za prvo znano slovensko športno potapljavko. Še zlasti sinovoma pa je prof. dr. Kuščer kot razgledani intelektualec podajal predloge pri iskanju raznih tehnoloških rešitev okoli športne potapljaške opreme. Pri tem se je oziral po izkušnjah iz tujine, saj je bil razvoj opreme takrat še močno v povojih.
Brata Kuščer sta se s prijatelji in s svojo doma narejeno potapljaško opremo prvič potapljala že leta 1937. Leto pozneje sta na očetovo pobudo izdelala potapljaško tlačilko in čelado po zgledu Wiliama Beebeja ter ji dodala še globinomer. Čelado sta leta 1939 zamenjala s preprosto potapljaško gumijasto masko, narejeno iz kosa posebej za to izrezanega stekla in kosa avtomobilske zračnice. Za uteži si je potapljač namesto današnjega pasu s svinčenimi utežmi okoli pasu zavezal vrečo iz jute, ki so jo napolnili s prodom. Cev za dovajanje zraka s tlačilko pa je držal kar med zobmi.
Preprosta in
dostopna oprema
S takšno opremo so posamezniki celo izvajali manjša podvodna dela, predvsem pa jo je uporabljalo mnogo športnih potapljačev. Leta 1961 so z njo celo začeli izvajati prve tečaje. »Značilnost opreme je, da je bila v zgodovini gotovo ena od najpreprostejših delujočih na svetu. Prav v njeni izvedbi je njena genialnost in tudi sicer je znano, da so vsi veliki izumi zelo enostavni, zanesljivi in uporabni. V samogradnji je bila dostopna vsakomur. Tlačilka za zrak je imela vgrajen nepovratni ventil in je bila izdelana v kovinarski delavnici. To je bil tudi edini del opreme, pri katerem so nadobudni potapljači potrebovali strokovno pomoč,« pravi Sajič.
Kuščer se
je posvetil
predvsem
proučevanju
mehkužcev.
Takrat je bila sodobnejša oprema tako rekoč nedosegljiva za posameznike, jeklenke z zrakom in regulatorji pa so se pojavili šele okoli leta 1950. Tako je oprema Kuščerjevih omogočila prve športne potope v Sloveniji in predvsem razmah tega športa. Slovenija je s pomočjo te iznajdbe spadala med pionirske potapljaške države.
Začetki podvodne fotografije
Ivan Kuščer je s skupino ljubljanskih študentov in dijakov izdelal celo prvo podvodno ohišje za fotoaparat zeiss ikonb24 X 24 mm, ki je bil v obliki poveznika. Z njim se je leta 1938 na Rači pod Velebitom rodila slovenska podvodna fotografija. Posneli so naše prve črno-bele podmorske fotografije, že naslednje leto pa tudi barvne.
Po prizadevanju bratov Kuščer so po letu 1937 romanja na potope v Račo postala vsakoletna. Z leti so se jim pridruževali novi potapljači, ki so s svojimi opisi doživetij navduševali nove generacije. To so bili začetki slovenskega športnega potapljanja. Kot je povedal Sajič, tega ne bi bilo, če oče prof. dr. Ljudevit Kuščer ne bi za potapljanje in odkrivanje podvodnega sveta navdušil sinov Dušana in Ivana.
