KOČEVJE – Po domovini rjavega medveda, med mejno reko Kolpo in Mokercem na robu Ljubljanskega barja oziroma v smeri vzhod zahod, od Krke proti notranjskim gozdovom, se je letos zvrstilo kar nekaj strokovnih razlag o številnosti medvedje populacije in iskanju idealne različice sobivanja človeka s kosmatincem. Domačini sicer ugotavljajo, da jih je na teh koncih več kot pred dvajsetimi leti.
Letos so po kočevsko-ribniško-notranjski regiji v veliki ofenzivi še eni prebivalci naših gozdov – divji prašiči. Na jedilnikih teh pametnih in predvsem previdnih živali s klinasto glavo, ki se podaljša v koničast rilec, je raznolika hrana: radi pohrustajo hranljive podzemne rastline, po tleh pobirajo različne plodove pa tudi mrhovine ne zavračajo. Ponoči se praviloma premikajo na kmetijske površine, saj ravno tam najdejo veliko hrane. In tu nastane konflikt, ki še posebno letos kočevskim kmetom ne da spanca.
Zorani travniki
Bolj kot ropot prašičev jih tepe ozkost ali izogibanje tistih, ki bi morali poskrbeti, da pravočasno poplačajo nedvomno škodo, ki jo je povzročila ta številna populacija. Ni kaj, temu se reče boj z administracijo. »Naši travniki in pašniki so letos zorani kot nikoli doslej. Čez noč zelene površine postajajo rjave grbine, ki puščajo za seboj popolnoma spremenjen videz krajine. Le ob velikih vlaganjih bi jo lahko z mulčanjem vrnili v prvotno stanje, vendar je tam, kjer je izrito, težko zravnati dolge kanale, povrhu pa je kakovost trave na takih površinah slaba,« se potoži Bojan Goršič iz Knežje Lipe na Kočevskem. Z ženo in s štirimi majhnimi otroki sta se pred 23 leti s Turjaka preselila v to nekdanjo kočevarsko vas in tvegala, kot je dejala Marija, nasvet očeta, ki ji je rekel: »Otrok moj, če češ v življenju uspeti, vedno moraš iti od vahtnice gor.« Pojasnila je: »Pri tem je mislil, nikar proti Kočevju, temveč raje tja do Ljubljane, vahtnica pa je bila hišica za čuvaja železniške proge na meji med ribniško in velikolaško občino.«
Kljub nasvetu sta na razvalinah stare hiše napravila nov dom in začela kmetovati. »Več kot dvajset odstotkov zemlje, ki je v ograji, so prašiči preorali. Zadnje dni so se še posebno potrudili, na delu so bili vso noč, tako da ta odstotek nenehno raste. V okolici Spodnjega Loga, kjer imajo del površin, ni več celih pašnikov niti travnikov,« je nejevoljen gospodar.
In kako ravna administracija po prijavi škode divjadi?
Bojanov primer ni edini, je pa vzorčen. Šestega junija je državnemu Gojitvenemu lovišču Medved prijavil škodo na ograji, popašenost na travnikih in njivi ter škodo po divjih prašičih. Vmes so, je povedal, po posredovanju Upravne enote Kočevje ocenili le škodo popašenosti detelje na njivi, obravnava drugih primerov pa je očitno obtičala v predalu. Nato je 17. septembra znova odromala prijava škode po divjih prašičih, a se iz lovišča Medved doslej niso odzvali, čeprav jim črka zakona nalaga, da jo morajo v osmih dneh oceniti. Tudi znesek, ki naj bi bil letos kmetom po škodi povrnjen, je menda drobiž v primerjavi z denarjem, ki so ga za enako škodo prejeli leta 2009. Takrat jim je po hektarju naneslo okoli 960 evrov, letos pa bo za isto odmerjeno površino menda za tretjino tega denarja manj, cene obratovalnih stroškov pa so se najmanj podvojile. Bo primer končal na sodišču? »Zdi se mi, da se državni lovci izogibajo, da bi, seveda z žegnom države, posegli z razumno rešitvijo. Nemudoma bi morali povečati odstrel divjih prašičev, neizogibno pa je, da je treba vsaj vzorčno sodelovanje kmetov in lovcev. Zdaj smo vsak na svojem bregu,« je prepričan Bojan.
Odprodal drobnico
Ne le njegova ekološka kmetija, tudi druga gospodarstva v tem delu poraščene Kočevske so dobesedno stisnjena v obroč vseh mogočih živalskih vrst. Včasih je za to kriv tudi človek lovec. »Ni dolgo tega, ko sem na travniku, kjer se pasejo konji, naletel na drobovino. Z lovske preže, ki so jo postavili državni lovci, so nekaj ur pred tem odstrelili jelena. To je neodgovorno ravnanje lovca, ki je tako ostanke divjadi medvedom ponudil v gobec. Tja bo zagotovo še zavil, lačen se bo slej ko prej omastil z ovco. To je dejstvo,« je prepričan Bojan.
Zakonca sta imela pred petimi leti čredo 420 ovac, zdaj pa se v ograji s pastirjem pase le dvajset glav drobnice. Velik del so je raje prodali, kot da jih pustijo zverem, s tem pa so se tudi preusmerili na rejo konj in goveda. Res je, da država primerno poravna škodo, a le pod pogojem, ko cenilcu pokažeš kadavre. Tudi koze so šle zaradi nenasitnih zveri rakom žvižgat. Lani jih je okoli hiše meketalo dvajset, potem jih je bilo vsako noč manj. Našli so jih le nekaj in zanje dobili odškodnino. Lakota pred zimo ali po velikem snegu omamno do hleva zvabi tudi trope parkljaste divjadi. Več kot sedemdeset jelenjadi je gospodar naštel februarja lani, ko so se hranile skupaj z njihovimi kravami nekaj deset metrov stran od hleva. Lovci so delno poravnali škodo porabljene krme.
